Sem si rekla, ej, letos, ko ne hodim več v službo, si bom pa privoščila in sem si tako naklepala kart kar za trinajst predstav. Pa je bilo kar preveč, preveč strnjeno, ampak to pa ne pomeni, da si med letom ne bom ogledala filmov, ki bodo prišli na redni spored. V mojem izboru sta bila kaka dva zares dobra, kake tri bi raje gledala po televiziji pozno ponoči, kadar me muči nespečnost, ostalo pa so lepi filmi.
Že prvi, Curling, me je razočaral. Že začetek je čuden: oče v razgovoru z neko osebo v neki instituciji (šola, sociala?), a to bi še šlo, potem pa se v ostri zimi odpravita peš ponoči domov, ustavi ga policija, če rabita pomoč, saj ju lahko odpeljejo, v taki zimi je res nenavadno, da se človek znajde na cesti. In vidiš samo korakajoča dva človeka po cesti, po kateri kar nese sneg. Kmalu se seveda pokaže, da niso brez avta. Šoloobvezna punca ne obiskuje nobenih šol in ves čas se človek čudi in sprašuje, kaj so v današnji moderni družbi še okolja, kjer oče ne pošilja hčere v šolo, pa nikome ništa. Punca zatava v gozd in sredi zime in snega zagleda tigra, ta menda ne živi v tako mrzlih okoljih? Je bil to samo privid? Potem spet zatava po gozdu in naleti na zamrznjena trupla. Je to spet privid? Nikomur nič ne pove, samo še in še zahaja tja in nazadnje še leži med njimi. To dekle je za psihiatrično obravnavo, in tega nihče ne opazi, da nekaj ni v redu.Če oče tega ni opazil, tudi z njim ni vse OK. Tudi oče naleti na nekaj čudnega: ko pelje ponoči, na cesti leži ranjen deček, pobere ga in odpelje domov, vendar je deček že mrtev, jaz bi pričakovala, da ga odpelje do najbližjega zdravnika ali kaj podobnega. Kar je sledilo potem, ko deček ne kaže več znamenj življenja, pa je bolj logično, trupelce je treba skriti, da ne bo še kriv smrti. Sredi dogajanja se oče odloči in odpotuje, punco pa pusti samo, odide, kot da se ne ve, kdaj se bo vrnil, če se sploh bo, pa nihče ne ve, da je zdoma. Cel film sem se spraševala, kaj je z mamo, saj je nikoli ne omenja. Enkrat proti koncu pa obiščeta neko žensko v zaporu, po veselem snidenju bi rekla, da je to mama, vsa ostala vprašanja pa si gledalec lahko samo zastavlja, saj odgovorov ni. Zakaj je v zaporu, koliko časa bo še, sta z očetom ločena...Skratka, film, poln samih vprašanj brez odgovorov, po svoje zanimiv, a da bi mu dala petico, mu nekaj manjka.
Slabo vreme je lep, prav prisrčen film. Odnosi med mladimi ljudmi so lahko tudi zdravi, prisrčni, sproščeni, in prav taki so v tem filmu. Brat in sestra se priselita v drug kraj. Ne gre jima vse po načrtih (mlad strokovnjak ne najde drugega dela kot v tovarni ledu, kjer v treh izmenah preklada in natovarja kocke letu), a njunih odnosov in pozitivne naravnanosti to ne omaja. Sprijateljita se z bratovim sodelavcem, ki je tudi glasbenik, v isti kraj se priseli bratovo bivše dekle, in zaplet se začne, kajti dekle izgine. Sledi kriminalka, da gledalca drži v napetosti, a s kančkom humorja in na koncu se vse srečno konča.
Lailin rojstni dan se dogaja na Bližnjem vzhodu. Zjutraj, ko se družinica odpravlja od doma (šola, služba), mama opozori, da ima danes hči rojstni dan ina da mora biti oče zvečer doma, pa naj se zgodi karkoli. Oče je taksist, ker na svojem področju ne dobi službe (je sodnik, na ministrstvu pa mu vsak dan rečejo eno in isto: naj pride drigi dan). In potem sledimo celodnevnim prigodam in nezgodam taksista, ki mu na koncu le uspe priti pravočasno na hčerin rojstni dan. Prigode in nezgode so humorno obarvane, pomembna pa je misel na koncu: preprost človek, naj bo ene ali druge politične, verske ali nacionalne opcije si želi le eno: da bi mogel mirno živeti in si služiti svoj vsakdanji kruh.
Hadewijch me je razočaral. Mlado, pobožno dekle, pripravnico v samostanu, pošljejo nazaj v svet, ker zaradi prevelike pobožnosti, že kar verske zanesenosti ni primerna za samostansko življenje. Ker so ravno počitnice, dekle, ki sicer izhaja iz bogate in ugledne družine (oče je minister), postopa po mestu, spozna muslimanske skrajneže in se zaplete z njimi. Zelo zanimivo, kako so si tako različne vere v svojih skrajnostnih izpeljankah tako blizu. Obenem pa lahko vidimo, kako odtujeni so si bili člani družine, v kateri je deklica rasla. Nobene prisrčnosti, nobenih pogovorov, običajnih v družinah, nihče o drugem nič ne ve. Kako ni mati opazila, da se s hčerjo nekaj dogaja, če že oče ni? Ali ni bil odhod v bersko blaznost samo odziv na hlad v domači družini, obupno iskanje ljubezni in zdravih medčloveških odnosov? Film pa me je razočaral zaradi absolutno predolgih kadrov, vleče se in se vleče, da ni videti konca. Zanimiva tematika, prikazana na za moje dojemanje nepravi način
Na sledi očetu je izvrsten film, ki pokaže kruto vsakdanjost na odmaknjenih delih ameriškega podeželja, kjer se kmetje preživljajo tudi ali predvsem s predelavo drog in drugimi dejavnostmi, povezanimi z drogami, in kaj pomeni za družino, če ostane brez očeta. Oblasti pozivajo očeta, ki pa ga ni doma in nihče ne ve, kje je, naj se v tednu dni zglasi na policiji. Mati je bolna in psihično strta, sedemnajstletno dekle pa skrbi zanjo in še za dva mlajša otroka. Če očeta ne najdejo, bodo ob kmetijo in gozd (ki nudi vsaj les in divjačino). Tako se dekle poda v iskanje očeta, a vse je mafijsko povezano, vsi so skrivnostni, ji grozijo in tudi fizično obračunajo z njo. Očitno je ta svet tako krut. A dekle se ne da, občudujemo njeno neustrašenost, iznajdljivos in moč (kako drugače kot pri dekletu istih let v prejšnjem filmu!), tako da na koncu razvozla del skrivnostnega izginotja. Njen oče je žrtev mafijskih obračunov, mrtev leži v nekem jezeru. Ko predloži dokaze, da njen oče ni več živ (odsekani obe roki), kmetija ostane, dobi pa tudi nek denar - te pravne zadeve nisem razumela, celo materi se stanje izboljša.
Film Tiha hiša sem si šla ogledat samo zato, ker je pisalo, da film ni za tiste z občutljivim želodcem, da vidim, kaj to za avtorja tega stavka pomeni. Vse tri predstave so bile v zelo poznih večernih urah, bi se lahko kar reklo v nočnih. Izbrala sem najmanj pozno in ta je bila v kinu Šiška. Prvič sem bila tam, odkar je prenovljen, dvorana me je razočarala. Nobenih motečih podrobnosti ne bi mogla našteti, a vtis celote je BREZ DUŠE. Enako kot ko sem pred mnogimi prvič obiskala Cankarjev dom, je bil prvi vtis utesnjenost, strop bo pravkar padel dol.
Zdaj pa še o filmu. Kar se tiče tiste opazke o dobrem želodcu bi se isto lahko reklo še za nekatere odlomke vsaj dveh filmov, ki sem si ju ogledala. Še eno razočaranje. Najprej to, da je v celoti posnet z ročno kamero in skoraj v temi, da komaj slediš dogajanju, trpijo pa oči, drugega efekta zame ni bilo. Pa dolgi kadri enega te istega: stkikanje po hiši, v temi, samo z ročno svetilko, ogledovanje predmetov, slik, čudni zvoki iz podstrešja, nekje na sredi tragična smrt očeta (ni jasno, kdo ga je umoril: nekdo na zgornjem nadstropju ali prestrašena hči), potem pobeg punce in ponoven povratek v hišo, kjer pa se vse podobno ponovi kot prvič, in še konec, ko to dekle koraka s svojo hčerjo proti hiši. To naj bi bil samo privid ali blodnja, saj nekako ugibamo, da je ropotanje povzročal njen bivši partner in oče njenega otroka, ki je tragično (nič ne izvemo v kakih okoliščinah) umrl, da je šlo za čudna dogajanja v tej hiši že prej, da pa sta bila v teh dogajanjih udeležena to dekle in njen otrok.
Z zvočnimi in svetlobnimi (bolje rečeno brez svetlobe) efekti so si tako zelo želeli ustvariti grozljivo ozračje, da to sploh ni bilo več. Tudi nekatere nelogičnosti grozljivost zmanjšujejo. Če si v temi, in slišiš v hiši, v kateri naj ne bi bilo nikogar, čuden ropot, se valjda potuhneš, ali pa vsaj raziskuješ neopazno, ne pa da prav izzivaš s tem, ko hodiš z lučjo po hiši, da te bo napadalec ja opazil, kot da bi se nalašč nastavljal. Nenavaden pa mi je bil tudi sam začetek: oče in hči prideta v hišo, da bi jo preuredila za prodajo, a namesto da bi se kakorkoli lotila dela ali vsaj priprav na delo, gresta še za belega dne spat na neudobna ležišča (kar na fotelje). Da gre za dan, se je videlo po tem, da je skozi špranje zabitih oken prosevala svetloba.
Kljub pozni uri sem počakala še na razgovor z gostom obetajoč si, da bom lahko dobila še kak drug uvid, a lej ga vraga, nič se ni prevajalo. Iz vsega sem razumela le to, da so resnični dogodki, po katerih je film posnet le dejstvo, da je policija odkrila v opuščeni hiši razmesarjena trupla, dogajanje ponoči pa je seveda izmišljeno, saj ni nikogar, ki bi lahko povedal, kaj se je zares dogajalo.
Pri filmu Babica sem imela to smolo, da sem ga gledala neprespana in da sem malce zamudila. Prikazuje dve družini, glavni sta seveda babici v obeh družinah. Vnuk ene je morilec vnuka druge, prikazuje pa vsakdanje dogajanje ene in druge, skače malo sem malo tja, to vsakdanje življenje pa je podobno pri obeh. Značilnost tega filma je, da imaš ves čas občutek, da si sredi živahne ulice, vpitje otrok, glasno govorjenje drug čez drugega, tako da me je kar malce uspavalo.Po projekciji je bil gost, a spet brez prevoda. Razumela sem le to, da imajo na Filipinih ženske, zlasti babice, zares pomembno vlogo v življenju in hirearhiji Filipincev.
Malce sem se usajala, zahtevala knjigo pritožb (ki pa je niso našli) zaradi neprevajanja. Kaj pa se to pravi, da v slovenskem hramu kulture v Sloveniji organizatorji ne poskrbijo za prevod. Če kje, tam bi moral biti. Kakor hitro je pripeljala gosta, voditeljica ni zmogla niti besede več po slovensko! Zgovarjali so se, da so časovno omejeni in da bi zmanjkalo časa za vprašanja. Pa saj ni treba prevajati dobesedno, v stavku ali dveh bistveno misel vprašanja in odgovora bi bilo čisto zadosti.
Sem slišala, da je bil naslednjič tudi prevod, torej moje bevskanje le ni bilo brezuspešno!
Da je režiser filma Posvojenec isti kot filma Babica je razvidno že po prvih nekaj kadrih, sredi nekega vsakdanjega življenja, veliko ljudi, zlasti otrok, skratka prizori iz ulice. Zelo lep in zelo prisrčen film, ki prikazuje svetlo plat rejništva. V mnogih, premnogih družinah starši svojim otrokom ne nudijo toliko topline in zdravih medčloveških odnosov, kot smo jim priča v tej rejniški družini. Če prav je to rejništvo samo začasno, ko otroci čakajo na prevzem stalnih posvojiteljev, pa se zelo navežejo eni na drugeRes je šok za otroka in za rejnike, ko mora otrok oditi. Videla sem predvsem svetlo stran: tako naj bi bilo, žal pa so odnosi med krušnimi starši (začasnimi ali stalnimi) in otroki v realnosti vse prevečkrat dosti bolj zakomplicirani in težki, tako za ene kot za druge.
Ni mi jasno, kako mi je uspelo izbrati kar tri filme istega avtorja. Ker sploh nisem brala, kdo je avtor in iz katere dežele prihaja film, sem to naklučje opazila šele potem, ko je bil izbor že narejen in karte kupljene. Tretji film istega avtorja Klavnica je sprva enak: smo spet sredi običajnih malih ljudi, tokrat gre za mladi par, ki se je pravkar poročil. Fant je dijak šole za policiste. Prijatelj ga povabi na večerno akcijo, ki da bo prinesla dober zaslužek, kateri mlad reven človek si ga ne želi? In tako sprejme. Nadaljevanje pa je več kot kruto. Z dvema moškima se odpeljejo v nek nočni bar, na silo odvlečejo v avto eno od plesalk, jo v avtu pretepejo, zvežejo in odpeljejo izven mesta v samotno hišo, pretepejo, posilijo in razkosajo. Naš mladoporočenec in njegov prijatelj morata prizorišče pospraviti, kose trupla pa zbasati v vreče in naložiti v avto. Po poti nazaj odvržejo vreče z deli trupla razmetane ob cesti.
V prejšnjih dveh filmih je prikazana stvarnost filipinskega malega človeka, tukaj pa stvarnost krutega podzemlja in brezizhodnost človeka, ki se znajde v mafijskem kolesju. Film odlikuje odlična igra glavnega junaka, malce predolgi kadri prikazujejo njegovo grozo, ko vidi, del česa postaja, a ne more storiti prav nič. Ves čas sem nekako upala, da se mu morebiti ponudi kaka prilika, da karkoli stori, zlasti, ko so ga poslali po neka jajca za šefa, da bi kako pobegnil, komu kaj javil, karkoli, toda gotovo bi ga našli in se maščevali, saj ga na glavni šef vpraša, ali se ni pravkar poročil in ima že tudi otroka? Kam pa naj bi sploh šel po pomoč, saj je glavni mafijec policijski narednik.
Še najbolj me je razočaral film Božje posredovanje. Nepovezani prizori, sicer komični, a sploh nisem razumela, za kaj se gre.
Še prav nobenega otroškega filma si nisem ogledala drugače kot spremljevalka otrok, a tega je že tako davno, da sploh ni res. Tokrat sem naredila izjemo in se dobro odločila. Film Mali Nikec je lep prisrčen in komičen film o dečku, ki ima urejeno družino, srečno otroštvo in dobre prijatelje. Zaplete se, ko je mali prepričan, da bodo dobili dojenčka in kako bi to nesrečo odvrnili.
No, me je pa zadnji film iz mojega izbora Kako sem preživel to poletje lepo presenetil. Dogaja se na znanstveni postaji na Antartiki. Tu že leta živi in dela izkušeni meteorolog, eno poletje pa pride mlad fant, da bi na drugačen način preživel eno poletje. Začetna razposajena avantura pa preide v pravo dramo. V času, ko je bil raziskovalec odsoten, je prišlo sporočilo o nesreči njegove družine. Tega sporočila pa mu mladenič nikakor ni uspel predati. Hotel je, a ker je v času, ko je bil sam, površno opravil svojo nalogo, je bil vesten raziskovalec tako jezen, da se ga je mali zares ustrašil in o sporočilu ni povedal. Vsakič, ko je že hotel, se je spet zgodilo kaj, kar mu je to preprečilo. Od tu naprej se ne razumeta več, sploh ne govorita več istega jezika.Raziskovalec je bil že itak malo čudaški, zdaj pa se je fant zbal še za svoje življenje. Drama se na koncu, vsaj za mladeniča, dobro razplete: ostal je vsaj živ in zdrav, lahko pa bi ga raztgal severni medved, lahko bi se izgubil v ledenih puščavah, ali pa zmrznil.
Film zelo dobro prikaže vse razsežnosti posledic prekinjene komunikacije. Tudi v bolj navadnih okoliščinah je pogosto tako, da sicer govorimo isti slovenski jezik, povedati in razumeti pa nikakor ne moremo.Dokler se pogovarjamo o nepomembnih "mašilih" še gre, ko pa preidemo na pomembne teme, komunikacija ne more steči.
