Izleti v okolici Jezerskega

Taborili smo v kampu na Jezerskem in opravili nekaj izletov v okolici.
Jezersko je iz Ljubljane oddaljeno cca 70km, zmerne vožnje ena ura do ura in pol: avtocesta smer Gorenjska, drugi izvoz po cestninski postaji in prvi po počivališču Voklo (tabla za Kranj vzhod, Škofja Loka, Šenčur, Jezersko), naprej sledimo tablam. Cesta je vse bolj ovinkasta in ozka, ponekod obnavljajo, posebej pazi na kolesarje. Na Jezerskem pri tabli za gostišče ob planšarskem jezeru desno čez mostiček, še enkrat desno kak km in si za jezerom, kjer lahko kampiraš. od AP Jezersko do konca je 6 km

KRANJSKA KOČA NA LEDINAH


čas pohoda: 1 ura 50 min

opis poti:
Od našega kampa po sprva asfaltu, potem makadamu (na koncu zelo slab) do tovorne žičnice, kake 3 km. (Od AP Jezersko do tovorne žičnice pa je kakih 6 km). Pri žičnici so tri poti: desna do Češke koče (1 ura 10 min), srednja na Ledine Slovenska čez Žrelo (1 ura 40 min), leva lovska na Ledine lahka (1 ura 50 min)). Naša je leva pot. Najprej gremo 10-15 min.po gozdu. Malo prej kot na polovici poti so druga za drugo jeklenice (skupaj 5), potem korenine, potem bolj vzpon po kamniti poti med ruševjem, za prijeti je dosti, še 2X po nekaj klinov. Za psa bi bilo najzahtevnejša jeklenica ob lojtri, ena pred njo in morda še enkrat, ko so klini.




GOLI VRH

Od našega kampa proti tovorni žičnici do križišča levo Goli vrh in Babe, desno Ledine in češka koča. Nekaj metrov naprej v naši smeri pustimo avto

čas pohoda: vzpon 1 ura 50 minut, spusta 1 ura in pol

opis poti:
Po potki med malinovjem in steljo, lepo pokošeno z obeh strani. Kmalu se pride v gozd, pot vijuga navzgor, vmes se dvakrat poravna in odpre v malo jasico. Pridemo do sedla in table: levo Goli vrh, desno Babe.

Od tu je lep pogled pred na naš Goli vrh in druge hribe.

Zavijemo levo in majčkeno naprej je še eno razpotje, a brez oznak: desno navzgor po eni grivi, ko se griva poravna, se pride do kočice vse v rožah, tam so že avstrijske table za "Goli".

Ne gremo proti koči, pač a levo naravnost čez travnik po komaj vidni stezi med visoko travo in pridemo do gozda, kjer so spet markacije. Po gozdu se pot vijuga malo bolj strmo kot v prvem delu. Ko pridemo iz gozda, je pred nami ena visoka griva, po njej se vije stezica in to je vrh. Prav hecno za vrh, ali ne?

 

PRISTOVŠKI STORŽIČ

Od našega tabora se odpeljemo naprej do vrha prelaza in pustimo avto na parkirišču (od AP Jezersko cca 8 km).

čas vzpona: 1 ura 45 minut

opis poti:

Takoj za mejo levo krenemo po gozdni cesti in sledimo avstrijskim markacijam: najprej je številka poti 627 in 607. Malo po cesti malo po bližnjicah pridemo do jase z dvema kočicama, zavijemo levo po poti številka 628. Ko gremo naprej po stezi po gozdu, po travniku, med visoko travo, steljo in malinovjem, pa so že markacije s številko poti 626. Cesto prečkamo 2X, na koncu spet malo po cesti, markacija potem zavije v gozd, iz katerega smo hitro ven na travniku, ki je nekakšno sedelce. Pogled na Pristovški Storžič, ki je pred nami:

Sedelce:

Zavijemo desno po stezi in gremo strmo navzgor, na levi imamo travnik, na desni pa gozd.. Pridemo do gozdička pred sabo, ga prečkamo, ko pridemo na plano, se pot poravna. . Zdaj prečimo strmino, na levi imamo navzgor gozd, na desni pa navzdol poseko. Strmina, ki jo prečimo, je vse bolj strma, zato je ponekod speljana dolga jeklenica. Kmalu pridemo do skalnate škrbine, čez katero se navzgor povzpnemo s pomočjo dveh jeklenic (pri eni ni za psa). Takoj za škrbino pridemo na drugo stran grebena, pot se malo spusti, potem pa strmo navzgor v skale, zelo dobro varovane s tremi zelo dolgimi jeklenicami, šel pa bi lahko tudi pes. Ko se zravna, je še čisto malo do križa na vrhu. Megle so se podile, tako da ni bilo kaj prida razgleda.

Pri spustu je treba biti pozoren, jaz sem namreč zašla in prišla na asfaltno cesto nizko na avstrijski strani, potem pa peš po cesti do avta.

KOZJI VRH

Od našega tabora se odpeljemo nazaj proti Ljubljani kake 3 km do gostišča Kanonir. Tam zavijemo desno in peljemo po asfaltni cesti še kak km do smerokaza Kozji vrh. Tam pustimo avto.

čas vzpona: 2 uri 45 minut (na tbli piše manj)

opis poti:

Od izhodišča zevijemo levo po makadamski cesti in pridemo do planine z zanimivio ogrado "pozor hud oven"

Tu zavijemo desno v gozd po široki gozdni poti, ki se zoži v stezo med travo, ta pa gre malce strmo gor. Po prečkanju dveh ali treh suhih hudournikov se steza poravna, saj prečimo strmino, kajti steza vodi okoli hriba, prečkamo eno kratko melišče in še en hudournik, nakar zavije steza levo in se v gozdu nekako izgubi, se pa pot spet dviga. Zelo pazimo na markacije, da se ne izgubimo, markirano je dobro Pridemo do skalovja, še vedno v gozdu, strmo navzgor, jeklenic ni, saj jih ni treba.

Na vrhu še malo ravnine po travi in smo na samem vrhu. Pred sabo zagledamo Storžič, na nasprotni strani pa Jezersko in planine nad njim.

Ko se spustimo nazaj do avtomobila, si lahko ogledamo zanimive razvaline starega mlina. Je čisto blizu, sledimo le šumu vode.

Malo naprej po cesti pridemo do zanimive kamnite mize.

Po cesti še malo naprej so na desni skale, iz katerih curljajo majhni curki vode, poimenujem jih "jokajoče skale"

STEGOVNIK

Od našega tabora se odpeljemo nazaj proti Ljubljani kake 3 km do gostišča Kanonir. Tam zavijemo desno in peljemo najprej po asfaltni cesti potem pa še po makadamu kaka 2 km (in gledamo smerokaze) do ene kmetije in še malo naprej do rampe. Tam pustimo avto.

čas vzpona: dobre 3 ure (na tbli piše 1 ura 30 minut)

opis poti:
Gremo naprej čez rampo po edini gozdni cesti pol ure, ob komaj vidni markaziji zavijemo v gozd. Malo po gozdu, malo po kolovozu pridemo do jase (na naši levi je koča in cesta gre naprej na levo),

mi pa zavijemo desno po stezi v gozd. Pridruži se še ena pot.Nazadnje smo na kolovozu, poraslem s travo, tabla nas usmeri desno v hrib na stezo, ki se kmalu poravna, saj prečimo strmino skozi gozd in poseko, na levo je navzdol, na desno navzgor in kmalu so nad nami ogromne skale, ki jih steza zaobide in pride do hudournika. Tam stoji zavajajoča tabla, puščica kaže navzgor, a tam se steza neha. Treba je prečiti hudournik in zaviti ostro levo, kjer je tudi komaj vidna markacija. Po gozdu se pride do križišča, kjer so na drevesih z rdečo (zbledelo) oznake za smeri: Javornik, Stegovnik, Bronina, samo za smer, iz katere smo prišli, ni nobene oznake. Gremo v smer Stegovnik po gozdu, potem strmo navzgor po travnatem terenu

(če je mokro, nevarnost zdrsa), ko se zdi, da smo prišli na vrh, je pred nami še vzpon po skalah.
Kar zaslišim nad sabo glasove, si mislim, da sem končno na vrhu. Pa mi dva mlada fanta povesta, da še ne, da je še vsaj pol ure in da sta onadva kar obrnila, ker se jima zdi nevarno, poznata pa ne. Pa sem obrnila tudi jaz, saj sem do tu porabila tri ure in mi je bilo glede na pričakovanja za ta dan zadosti.
Markacij je premalo, pa še te so zbledele, na prvi polovici poti pa so skoraj na vsakem križišču vsaj smerokazi.
Glede na to, da je spodaj pisalo 1 ura in pol hoje, sem bila tako tudi tempirana, potem pa se je vleklo in vleklo, da nikdar konca. Tako sem pozabila narediti še kaj več posnetkov. Za spust sem porabila uro in pol, pa bi kar nekaj več, če ne bi po cesti tekla. Vsekakor pa je to vrh, ki ga mislim osvojiti.