KRETA - Nikolas

V četrtek (16.9.) sva se z avtobusom zapeljala do obmorskega mesteca S. Nikolas. Čisto drugače. Avtobusna postaja v neki grapi, center na gričku, do katerega se pride po bližnjici po strmih stopnicah z vseh strani, po cestah je seveda veliko dalj.

V centru sva najprej naletela kip bika, ob katerem sva se morala slikati

Kraj je znan po jezeru, ki je globoko kar 64 metrov, je v neposredni bližini morja, tako da so ga s prekopom povezali z njim. Seveda tudi tu brez kapele ne gre. Od jezera se po stopnicah vzpneš nad jezero in padeš v sam center kraja.

Cerkvica je lahko kar sredi trgovinic levo in desno.

Kako zanimiv spomenik!

V pristanišču je prostora samo za eno tako veliko ladjo.

Brez plaže in kopanja bi bil izlet zanič. Šele ko sva se dodobra naplavala in nasončila, pa sva odkrila tudi plažo s senco, samo malo dalj bi bilo treba iti.

KRETA - Sissi

Sreda (15.9.) je bil dan za individualno potepanje. Najprej proti Maliji in razvalinam. Peljem se med nasadi oljk, preoranimi njivami, ki so brez enega plevela in žive barve ilovice, na drugih njivah so posevki, krompir, paradižnik, meni neznana zelenjava, brez enega plevela, ki ne more rasti, ker je presuho (predvidevam), namakanje pa je napeljano k vsaki rastlinici posebej. Nasadi banan so v pokritih rastlinjakih.
Grem za oznakami Sissi in kamp in na koncu ceste pridem do zalivčka, z enim samim nobel hotelom in plažo. Malo poplavam, se posončim in pogledam naokoli.

Cerkvica pri plaži

malo naprej pa spomenik, napis samo v grščini

Kampov je malo, odkrila sem dva, oba majhna, gostov pa skoraj nič. Tale v Sissiju je prav cortkan, samo plaža jim je nikakva, ima pa zato bazen.

Zalivček v Sissiju, kjer pristajajo tudi ladjice, ki vozijo turiste naokoli, je v pravem zavetrju. Vsenaokoli razburkano morje, ladjice, ki so ravnokar izplule, je kar premetavalo, v zalivu pa mirno kot v bazenu. Morje pa lepo toplo. Tu sem se dodobra naplavala.

Ob tem hotelu je drevored ogromnih, na gosto posajenih palm, ohladiš in zaziblješ v prijetno lenarjenje pa se lahko v visečih mrežah.

Na koncu zalivčka so domovale še gosi.

Na tej klopci sem si privoščila malico...

... s pogledom proti Sissiju

Nazaj grede (pravzaprav najprej še naprej) sem odkrila še čisto novo cerkev, še v gradnji.

KRETA - Malija

Drugi dan (13.9.) sva se z avtobusom odpravila v Malijo iskat 3 km oddaljene ostanke ene starodavne naselbine. Ko sva že kar dolgo hodila po cesti iz Malije in nisva nikamor prišla, sva se naveličala in zavila na obalo, Sun Beach.

Pot vodi skozi nasade oliv.

Na eni od plaž rastejo iz mivke prelepe nežne rože.

Nazaj sva se odpotila peš. Ob poti sem pobrala nekaj sadežev od kaktusa in enega dala Nikotu. Vedela sem, da je sadež zelo okusen, tudi o trnih se mi je nekaj dozdevalo, a premalo, tako da sva imela oba polno drobnih komaj vidnih trnov po prstih. Jaz sem en sadež vsaj pojedla, Niko pa ga je takoj zalučal daleč stran. Potem pa vso pot klel in godrnjal, kaj sem mu to podvalila, tako da se je delal, da kuha mulo, in sva v hotel prišla vsak po svoje. Zoprno je, ker se jih ne da izpuliti, ker so tako drobni in krhki, da se polomijo. Nisem si dovolila, da bi me taka malenkost zjezila, pa sem si spotoma še napasla oči ob trgovinicah in našla kremo, ki sem jo obljubila hčeri.
Čez dva dni (15.9.) sva se napotila raziskovat vsak po svoje, Niko z avtobusom, jaz z najetim kolesom. Pa se srečava prav pred vhodom do razvalin. Pred dvema dnevoma bi bila morala vztrajati samo še pol kilometra. Ni tako veličastno kot v Knososu, a vseeno vredno ogleda. Presenetilo me je, kako majhne, predvem ozke prostore so imeli. Kako veliki pa so bili ti ljudje?

KRETA - soteska Samalija

Ker smo se za ta izlet prijavili samo štirje, nas je vodička priključila k eni drugi skupini, vodenje v treh, če ne celo štirih jezikih, samo po naše ne. Odhod zgodaj zjutraj, potem vožnja prozi zahodu ob obali in potem še po zelo ozki ovinkasti in prepadni cesti na planoto, kjer je začetek pohoda.

Najprej spust v samo sotesko. Podobno naši Komarči, le da je pot cikcakasto nadelana, široka kaka dva metra in ograjena, pa drevesa so seveda drugačna.

Kamniti možici ob toti, celo na porušenem deblu

Zgleda, da Grki zelo častijo svetega Nikolaja, tudi v tej soteski je njemu posvečena cerkvica.

Za to sotesko so značilna ogromna, več sto let stara drevesa.

 Nekje na polovici poti (7 km) smo prišli do vasice Samarija. Ko je bila soteska proglašena za nacionalni park, so se prebivalci izselili. Krasijo jo koze, ki so videti udomačene.

V drugem delu se soteska zelo zoži in je res markantna.

Ko se soteska konča, je še tri km do obale, od tam pa smo se odpeljali z ladjo, ker ceste po suhem ni.Tole je pogled z ladje.