Pot vodi skozi nasade oliv.
Na eni od plaž rastejo iz mivke prelepe nežne rože.
Nazaj sva se odpotila peš. Ob poti sem pobrala nekaj sadežev od kaktusa in enega dala Nikotu. Vedela sem, da je sadež zelo okusen, tudi o trnih se mi je nekaj dozdevalo, a premalo, tako da sva imela oba polno drobnih komaj vidnih trnov po prstih. Jaz sem en sadež vsaj pojedla, Niko pa ga je takoj zalučal daleč stran. Potem pa vso pot klel in godrnjal, kaj sem mu to podvalila, tako da se je delal, da kuha mulo, in sva v hotel prišla vsak po svoje. Zoprno je, ker se jih ne da izpuliti, ker so tako drobni in krhki, da se polomijo. Nisem si dovolila, da bi me taka malenkost zjezila, pa sem si spotoma še napasla oči ob trgovinicah in našla kremo, ki sem jo obljubila hčeri.
Čez dva dni (15.9.) sva se napotila raziskovat vsak po svoje, Niko z avtobusom, jaz z najetim kolesom. Pa se srečava prav pred vhodom do razvalin. Pred dvema dnevoma bi bila morala vztrajati samo še pol kilometra. Ni tako veličastno kot v Knososu, a vseeno vredno ogleda. Presenetilo me je, kako majhne, predvem ozke prostore so imeli. Kako veliki pa so bili ti ljudje?
Ni komentarjev:
Objavite komentar