Najprej spust v samo sotesko. Podobno naši Komarči, le da je pot cikcakasto nadelana, široka kaka dva metra in ograjena, pa drevesa so seveda drugačna.
Kamniti možici ob toti, celo na porušenem deblu
Zgleda, da Grki zelo častijo svetega Nikolaja, tudi v tej soteski je njemu posvečena cerkvica.
Za to sotesko so značilna ogromna, več sto let stara drevesa.
Nekje na polovici poti (7 km) smo prišli do vasice Samarija. Ko je bila soteska proglašena za nacionalni park, so se prebivalci izselili. Krasijo jo koze, ki so videti udomačene.
V drugem delu se soteska zelo zoži in je res markantna.
Ko se soteska konča, je še tri km do obale, od tam pa smo se odpeljali z ladjo, ker ceste po suhem ni.Tole je pogled z ladje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar