Katalin Varga

Katalin Varga je zame nedvomno najboljši film, kar sem jih videla v letošnjih filmskih srečanjih ob sredah dopoldne. Temu pri merna je bila tudi diskusija z gosti po projekciji filma.
Izreden je že sam estetski, umetniški vtis, prekrasni prizori, nabiti s čustvi, vse podkrepljeno z glasbo, odlična igra. Slike se odvijajo dovolj počasi (hitrim ponavadi ne morem slediti in se mi vse pomeša). Poseben učinek imajo dolgi kadri, ki se v trenutku največje napetosti nenadoma prekinejo in se začne po občutju ravno nasproten kader.
Kratka vsebina: Dogaja se v Romuniji, nekje bogu za hrbtom v odročnih romunskih vaseh. V samem začetku se srečata dve ženski (ena je Katalin Varga, druga pa njena sestra)in ena drugi pove, da nekdo nekaj ve, da pa nekdo drug tega še ne ve. V nasdaljevanju izvemo, da je nekdo, ki ve, mož Katalin Varge, tisti, ki ne ve, pa njen sin Orban. Mož je torej izvedel, da njun sin ni njegov, pač pa, da je bila Katalin Varga posiljena in njen sin je posledica tega posilstva.  Zaradi sramote, ki mu jo je s tem naredila jo nemudoma odslovi, z njo mora tudi sin. Pod pretvezo, da morata obiskati bolno babico, Katalin spakira najnujneše stvari in se z vozom in konjem odpravi proč od doma.
Potujeta iz vasi v vas, prenočujeta pri različnih ljudeh, sinu je vse skupaj čudno,a mati si mu ne upa povedati resnice: da sta odgnana od doma. V eni od vasi sta se ustavila za nekaj dni in na neki vaški veselici je Katalin prepoznala človeka, ki je gledal, kako jo je njegov prijatelj posilil, pa je ni poizkušal rešiti. Katalin Varga se na veselici z njim zaplete v razgovor in v razmerje ter ga na koncu ubije, iz maščevanja.  Takoj drugo jutro pobegneta in potujeta dalje. Prispeta do samotne kmetije, kjer živi srečen par brez otrok. Katalinin sin Orban in kmet takoj postaneta peijatelja, kot da bi ju nekaj vezalo. Tudi tu ostaneta nekaj dni, Katalin prepozna svojega posiljevalca, a senoče takoj izdati. Za to izbere primeren trenutek, ko se vsi trije odpravijo na vožnjo po jezeru. Na eni strani čolna sedi Katalin Varga, na drugi pa njen posiljevalec z ženo. Katalin  pripoveduje svojo zgodbo o posilstvu, in to zelo podrobno, z ničemer pa ne izda, da ve, da je ta posiljevalec prav kmet, ki ji sedi nasproti. Zdaj seveda tudi on ve, koga ima pred sabo,
  

TURČIJA april 2011, safari

Pa smo prišli do zadnjega dne našega popotovanja po Turčiji. Ta zadnji danje bil (kot ena od možnih destinacij vpaketu) safari.
Z enim starim mini avtobusom so nas odpeljalido bencinske pumpe, kjer so nas čakali džipi.
Organizacija je spet šepala, najprej nas niso prav prešteli, tako da ni bilo dovolj džipov, potem je zmanjkalo šoferjev. V kakšni uri pa se je le uredilo, v dveh džipih so bili šoferjikar turisti.

še pred odhodom izpred bencinske črpalke

Vozili smo se po takih poteh po gozdu, mimo globokih sotesk

naš voznik in vodič

tudi tu smo naleteli na ostanke rimskega vodovoda

Ustavili smo se v neki vasi, nekaj popili in poslikali. V tej vasi se vidi, da turizem že opravlja svoje. Ob starih podeželskih hišah se že bohotijo novejše gradnje.

Tale mamka mi nese čaj, a najprej sem mislila, da mi ga bo skuhala kar zunaj, saj so pripomočki čakali

Tukaj pa sem ga popila, žal prehitro in torej nevljudno, a kuha čaja je bila tako dolga, da je zmanjkalo časa

Tukaj pa so že posnetki iz kraja našega kosila: podeželska restavracija ob umetnem jezeru, nastalem zaradi elektrarne.

 Vračali smo se seveda po lepi asfaltirani cesti, mimo polj in čred ovac. Ustavili smo se tudi na drugi strani slapov, ki smo si jih ogledali prejšnji dan.

TURČIJA, april 2011, Side

Side je mesto blizu Manavgata, spet eno izmed mnogih arheoloških nahajališč. Leži ob obali, tudi najdišča so ob obali.
Sedanji prebivalci so priseljeni Turki iz Krete, ko je bilo veliko preseljevanje v začetku 20. stoletja. Grke iz turške obale so izselili na otoke, Turke iz otokov pa v Turčijo.
Skupaj smo šli do veličastnih pet stebrov Apolonovega svetišča, naprej, oziroma nazaj pa sami. Kot že tolikokrat, spet z Nikotom vsak po svoje. Tokrat me je že zjezilo, saj se že norca delajo iz najinega načina. Le zakaj sem mu ovira pri pohajkovanju?

Stebri Apolonovega svetišča, takoj za njimi morje

Tako si predstavljajo, da je zgledalo Apolonovo svetišče

Kakšne razsežnosti obdelanih podstavkov stebrov

rimska ulica

Tukaj naj bi bila bolnica, zgoraj tloris

zoženje ceste zaradi rimskega zidu

ležalniki na plaži, zadaj ostanki iz grško-rimskih časov

asfaltirana cesta, za njo razvaline, nad njo gostišče, kot sendvič iz starega in novega

TURČIJA april 2011, Manavgat slapovi in vožnja po reki

Čez mesto Manavgat teče tudi reka Manavgat, ki dela zanimive slapove. Za naše pojme nič posebnega, a Turki jih radi razkazujejo.

Po tej reki smo se z ladjico peljali do njenega izliva v morje. Posebnost te reke pa je v tem, da teče nekaj časa vzporedno z obalo in se ne izliva dirktno pravokotno.

Pogledi iz ladjice

Na onistrani kopnega je morje

Prav ob izlivu se nismo ustavili, pač pa malo prej, tako da je bilo od rečne obale do morja kakih sto metrov. Plaža je mivkasta, najbolje je iti bos. Mivka je bila neverjetno topla. Seveda so na obali stojnice (rute, kič, sveže stiskani sokovi, peka palačink).

 Šotor s kramo na obali

Fant stiska sok iz pomaranč in granatnih jabolk. Baje je granatno jabolko zelo zdravo, o njem je kup pripovedi in mitov, a meni po okusu ni bilo ravno, da dol padeš.

 Spet krama na stojnicah

 Domačinka sproti valja vlečno testo in peče palačinke, nadevane s skuto in peteršiljem

Čakamo, da pridemo na vrsto

 Pogled iz obale morja proti rečni obali, kjer je bila zasidrana ladjica.

 Malo tople masaže stopal ne škodi

Na obali smo se zadržali kako uro, v tem času so nam na ladjici pripravili kosilo, potem smo se odpeljali nazaj. Da bi popestrili vožnjo, je bilo še malce zabave.

Bivša sodelavka iz TM je pa zraven pri vsaki pasji procesiji.