TURČIJA april 2011, Pamukale in Hierapolis

Za naslednja dva dneva je bil predviden izlet v Pamukale. Večurna vožnja po novozgrajeni, a še ne čisto dokončani avtocesti. Čez gorovje Elbrus človek, ki je navajen naših gorskih prelazov, pričakuje serpentine, a jih ni, cesta se dviga skoraj neopazno. Naselja so redka, veliko polj in sadovnjakov.

To je nakj slik iz naših postankov. Za nas neobičajno, povsod so v bližini domače živali.

Pamukale so termalno zdravilišče in eden od naravnih čudežev Turčije. Veliko zelo vročih vrelcev, voda teče čez rob planote in odlaga svoje soli, iz katerih je nastalo polno nenavadnih, fantastično oblikoanih bleščeče belih kamnin, kotanj. Voda je zdravilna, njena glvna kakovost je v sposobnosti, da utrdi barve ovčje volne. Deluje tudi antistresno. Hotelski bazeni napolnjeni s to vodo. Nad  temi belimi slapovi pa so razvaline antičnega zdravilišča Hierapolis, ki so ga zgradili Rimljani

V zgodnjih popoldanskih urah smo prispeli na naš cilj. Od daleč je bilo videti kot kamnolom iz belega kamna, še bolj pa je bilo podobno snežni odeli.

Tisti, ki smo vzeli pakete, smo imeli vstopnino že plačano, in smo šli iz avtobusa, druga polovica je ostala na avtobusu in so se odpeljali. Takoj za vhodom, kjer so čekirali karte, so se ljudje sezuvali in šli bosi naprej. Šele ko sem prišla bližje, mi je postalo jasno, zakaj. Vse te bele skale so oblite z vodo in obut ne moreš naprej, razen v gumijastih škornjih.

 Pred vhodom.

Ko je Niko videl, da obut ne bo mogel naprej, je rekel, da se pa že ne bo sezuval, in se je vrnil, češ, saj sem videl, kar je videti, vas bom že počakal spodaj, da se vrnete

 Bilo je vetrovno, posamezne kaplje dežja in videti je, kot da hodimo bosi po snegu

Skale, ves čas oblivane z vodo, niso ne mrzle ne tople, ravno toliko, da še ne zebe v noge, deroča voda v jarku pa je zelo topla, skoraj vroča.

 Kotanje, polne mlačne vode

Ko smo prišli na vrh, nisem vedela, kam naprej, turistov je bilo ogromno, tako da smo se tisti iz našega avtobusa pomešali in porazgubili. Ljudje so se obuvali, torej se ne vračamo nazaj v dolino. Lasje so mi šli pokonci, če gremo naprej, nas Niko v dolini ne bo dočakal. Kaj zdaj? K sreči sem zagledala vodičko sosednjega avtobusa. Ne gremo nazaj, pač pa imamo eno uro prosto, potem se dobimo v restavraciji malce naprej, potem si ogledamo skupaj arheološke ostanke in gremo skupaj do ceste, kjer nas pobere avtobus in odpelje do našega hotela. In kaj bo z Nikotom? Zagnala sem pravo paniko. Vodička je videla tri možnosti:

1. si še enkrat plača karto in pride za nami, ker na tisto, ki jo je že plačal, ne more več iti

2. pove točno, kje je, in ga pride nekdo iz hotela iskat, ko bodo poklicali v hotel, to bi bilo čez kakih 20 minut

3. se tam sprehaja in ogleduje, ko se bomo z avtobusom peljali v hotel, ga poberemo, malo pred tem pa pokličemo, da nas počaka tam, kjer smo šli pred ogledom iz avtobusa.

Telefonarjenje sem in tja, Niko je povedal, da se je srečal še z dvema iz našega avtobusa, ki sta se tudi vrnili, ker nista zmogli hoje, in da bodo skupaj počakali na avtobus, ko se bomo vračali.

Tako je tudi bilo, največji hec na koncu pa je bil, da je naš hotel stal le kakih 300 m od našega izhodišča. Tako štorastih vodičev pa še nisem srečala. Najprej to, da nam naš vodič niti malo ne pove nič konkretnega, kako se bo odvijal naš ogled. To, da bomo šlo bosi, da se ne bomo vračali po isti poti, da je naš hotel čisto blizu, da je na koncu skal termalna voda za kopanje, restavracija in arheološki ostanki, ki si jih bomo ogledali. Me prav zanima, koliko me bo telefonarjenje stalo.

No, ko sem se pomirila, sem si ogledala okolico na vrhu: termalno kopališče, park, slabo ohranjeno rimsko gledališče, prekrasni so pogledi na kraj spodaj, hrib pa je poln izkopanin iz rimskih časov.

Bele skale, oblite s termalno vodo, so na vse strani, mi smo prišli samo po delčku, ki je dostopem turistom.

 Kljub hladnemu, vetrovnemu vremenu se lahko kopaš v topli termalni vodi

Pa še dva posnetka iz parka

Do ceste, kjer nas je čakal avtobus, smo se skupaj sprehodili med še pa še arheološkimi najdbami iz rimskih časov, saj je bilo tukaj nekoč antično mesto in zdravilišče Herapolis. Ocenjujejo, da je imelo do 100 tisoč prebivalcev.

Vodnjak

antična osrednja ulica

vodovod

ena od vrat v mesto

leva stran javnega stranišča

desna stran javnega stranišča

 Grobnica junakom, zgrajena na državne stroške

Vhod v grobnico navadnega državljana 

 še ena grobnica navadnega državljana

sarkofagi premožnejših

zemljevid

Čeprav je bil naš hotel s samo tremi zvezdicami, mi je bil bolj všeč od tistega s petimi v Kemarju. Manjši, bolj domač. Bazen s termalno vodo je ves čas odprt, sprostili in čofotali pa sva po večerji samo dve.

Drugo jutro je bilo zelo mrzlo, a jutranjega teka kljub temu nisem opustila, saj mi nudi še druge poglede na okolico.