Kratka vsebina: Henry je pisatelj, ki je s svojo prvo knjigo navdušil bralce in kritike, pri drugi, v kateri hoče tako po vsebini, pa se zatika. Založniki so zelo obzirno in s samimi lepimi besedami scefrali. Z ženo se preselita v drugo mesto, kupi si psa in pisateljevanje obesi na klin. Na pisma svojih bralcev pa še vedno odgovarja in tako dobi od enega fotokopijo Flaubertove zgodbe o krutem pobijalcu živali, ki pa zaradi kasnejših drugih dejanj in svetosti postane svetnik (Legenda o svetem Julijanu Hospitatorju). Zraven te fotokopije so bili še odlomki nedokončane poetične drame, v kateri nastopata Beatrice in Vergil: Zraven je bil še listek z naslovom in pripisom, da bralec potrebuje pisateljevo pomoč. Henri se res odpravi na ta naslov in najde nagačevalca živali, ki piše dramo in Henri mu pri tem pomaga. V drami nastopata dve živali, oslica Beatrice in vriskač Vergil. Po nekajkratnih obiskih pa Henri odkrije, da je nagačevalec odvraten nacistični kolaborant, ki se zdaj prodaja za velikega zaščitnika nedolžnih. Ko Henri to odkrije, hoče takoj pobegniti, a ga nagačevalec zabode z nožem, a k sreči napad preživi in napiše roman o tem. Roman se zaključi z nenavadnim koncem, ki ima naslov Igre za Gustava (Gustav naj bi bil človek, ki je umoril Beatrice in Vergila). Gre za 13 zelo kratkih besedil v okvirčku (trinajsi je prazen, brez besedila). Ta besedila pa so v bistvu zelo tragična vprašanja, ki postavljajo človeka pred moralno usodno odločitev.
Knjigo sem prebrala na en mah, zelo je nenavadna. Očitno je, da je hotel pisatelj nekaj povedati, toda kaj? Kaj je hotel nagačevalec živali sporočiti pisatelju, ko mu je poslal fotokopijo legende o svetem Julijanu? Morda to, da kot Julijan pobijanja živali ni razumel kot zločin, zato se tudi ni pokesal zanje in je bil zaradi drugih del vseeno odrešen, tudi nacisti holokavsta niso razumeli, da delajo zločine in se jim ni treba pokesati, ker pa delajo nekaj drugega dobrega, bi morali nanje gledati, kot da holokavsta niso zagrešili? Saj je nagačevalec živali poslal to zgodbo prav Henriju, ki je o holokavstu napisal roman.
In kaj hoče povedati pisatelj s tem, ko pripoveduje to zgodbo o Henriju? Morda prav to, da prvi odgovor nikakor ne more držati in da so nacisti še kako bili zločinci.
Pred kratkim sem na TV kanalu History gledala en konček oddaje o nacistih in sojenju, zapomnila sem si en kratek komentarenega od nastopajočih (komentator, zgodovinar...), in sicer, da ga je najbolj presunilo prav to, da so bili nacistični zločinci navadni ljudje, a brez morale. In potem poslušamo politike ob spominskih dnevih, kako tega ne smemo pozabiti, da se ne bi nikoli več ponovilo. Kako plehko! To so počeli navadni ljudje kot mi vsi, le da so bili brez morale. V vsaki družbi je določen procent ljudi brez morale. Kaj stori politika ali kaj stori demokratična družba, da ti navadni ljudje brez morale ne pridejo do oblasti (politične, gospodarske, vojaške, verske)
Ni komentarjev:
Objavite komentar