To je zelo težka, a prekrasna knjiga iz druge svetovne vojne. Prikazuje, kako so vojno doživljali čisto navadni, preprosti, revni, a pošteni nemški državljani.
Deček in deklica se z materjo peljeta z vlakom k neki družini, ki bo posvojila oba otroka. Nič ne pove, zakaj, a samo predvidevamo lahko, da sta bila starša zaradi delovanja proti Hitlerju preganjana, oče zaprt ali ubit, kaj se je zgodilo z materjo, ni povedano. Deček na vlaku umre, tako da pride do svojih krušnih staršev samo deklica Liesel. Na pogrebu svojega bratca je Liesel iz snega ukradla svojo prvo knjigo, nekak priročnik za grobarje. Čeprav ni znala brati, ji je bil to nekak spomin na brata.
Prišla je k pošteni družini, čeprav revni in na zunaj grobi, zlasti krušna mati Rose se ni znala pogovarjati drugače kot z vpitjem in zmerjanjem. Krušni oče Hans je Liesel naučil brati, tako da je šla v šolo v razred s svojimi vrstniki. Družila se je bolj z dečki kot deklicami in na enega se je še posebej navezala. Krušni oče je bil večinoma brez dela, ker ni bil pristaš nacizma, Rose pa je prala in likala bogatim družinam. Ena od strank je bila županova žena in Liesel, ki je pomagala raznašati perilo, je drugo knjigo ukradla prav pri njih. Nekaj pa jih je dobila podarjene. Tretjo knjigo je ukradla iz ognja, ko so morali znesti na kup in zažgati vse prepovedane knjige.
Sredi vojne je ta družina še skrivala nekega Juda, katerega oče je v prvi svetovni vojni Hansu nehote rešil življenje.
Tudi to mesto je doživelo bombandiranje, njihova ulica je bila v celoti razrušena, preživela je le deklica Liesel in Jud, ki pa je pred tem moral pobegniti, ke je postalo prenevarno.
Knjiga je tako nenavadna in bogata, da sploh ne znam nič napisati o njej. Pripoved je v prvi osebi, pripovedovalec pa je smrt. Pripoveduje zelo slikovito, nenavadne metafore, ki jih komaj razumeš. Avtor je avstralski pisatelj in čuti se prav drug slog, čeprav obravnava evropsko tematiko. Moraš brati zelo pazljivo, da sploh razumeš. Najbolje pa bi bilo knjigo prebrati še enkrat.
četrtek, 21. julij 2011
KLUUN RAY: Pride ženska k zdravniku...
Stijn in Carmen sta mlada, lepa, zaljubljena, z dobrima službama, z enoletno hčerkico. Življenje zajemata z veliko žlico vse dokler Karmen ne zboli za kruto boleznijo: rak na dojki. Stijn ji stoji ves čas ob strani do bridkega konca, ko po dveh letih raznih terapij bolezen ne zmaga.
Roman je pisan po resničnih dogodkih, v prvi osebi , piše mož Stijn. Podrobno opisuje njuno življenje v teh dveh letih, pa tudi njegovo življenje izven doma. Obseden je bil s spolnostjo in je ves čas in vso energijo, kar mu je še ostalo, ko ni skrbel za ženo, prežural s prijatelji in ženskami. Zapeljeval in zapeljal je vsako, ki mu je prišla na pot. Poleg bežnih zvez se je na eno (ki mu je ni uspelo zapeljati kar takoj) zelo resno navezal. In vendar je imel ženo zelo rad, bila mu je vse na svetu, to se vidi po opisih njunih medsebojnih odnosov. In vendar ti skoki čez plot niso bili samo beg pred strašljivo resničnostjo ženine bolezni, saj je to počel že vse življenje. Preden sta začela skupno življenje, ji je to svojo slabost priznal, da brez tega ne more, in ona ga je sprejela takega, kot je, preveč ga je imela rada. Nič ni hotela vedeti o tem, ko pa se ji je življenje iztekalo, je hotela resnico. Čeprav ji je priznal nekajkrat pomanjšano, je bilo vendarle zelo boleče.
Ta njun odnos postavlja vprašanja o ljubezni. in nezvestobi. Ljubiti pomeni tudi, da želiš ljubljenemu dobro, da mu pustiš, da je to, kar je, da ga ne spreminjaš po svoji podobi, da ga sprejemaš kot človeka. Do katere mere gre to lahko? Smešno bi bilo, če bi se partner spotikal ob konjičke, okus in drobna veselja, navade in stil življenja partnerja in bi recimo kratil drugemu, da gre rad v kino ali hribe, možnosti ukvarjati se s čim, je nebroj, če le partner zato ni za nič prikrajšan. Ali pa sodi tudi nezvestoba v isti krog konjičkov? Mislim, da ne. Morda pa je danes drugače, ker sem jaz že starejša in starokopitna? Carmen ga je sicer sprejemala takega, kot je bil, a ni skrivala, da jo to boli. On je to vedel, pa se svoji razvadi ni mogel upreti. Jo je torej res imel rad? Glede na opisano bolj kot marsikateri mož, ki ni nikoli skočil čez plot. Ali pa je bila ta ljubezen in skrb za ženo samo odkupnina za skoke čez plot? Jaz bi to že tako razumela. Mislim, da je to vprašanje, ki za marsikateri sodobni par ostaja nerešljivo. Morda bi se zgodba razpletla čisto drugače, če ne bi bilo bolezni, morda bi se oba bolj posvetila temu problemu in storila kaj, da bi ga presegla.
Isti avtor je napisal kasneje knjigo Vdovec, nadaljevanje, ki ga moram prebrati.
Roman je pisan po resničnih dogodkih, v prvi osebi , piše mož Stijn. Podrobno opisuje njuno življenje v teh dveh letih, pa tudi njegovo življenje izven doma. Obseden je bil s spolnostjo in je ves čas in vso energijo, kar mu je še ostalo, ko ni skrbel za ženo, prežural s prijatelji in ženskami. Zapeljeval in zapeljal je vsako, ki mu je prišla na pot. Poleg bežnih zvez se je na eno (ki mu je ni uspelo zapeljati kar takoj) zelo resno navezal. In vendar je imel ženo zelo rad, bila mu je vse na svetu, to se vidi po opisih njunih medsebojnih odnosov. In vendar ti skoki čez plot niso bili samo beg pred strašljivo resničnostjo ženine bolezni, saj je to počel že vse življenje. Preden sta začela skupno življenje, ji je to svojo slabost priznal, da brez tega ne more, in ona ga je sprejela takega, kot je, preveč ga je imela rada. Nič ni hotela vedeti o tem, ko pa se ji je življenje iztekalo, je hotela resnico. Čeprav ji je priznal nekajkrat pomanjšano, je bilo vendarle zelo boleče.
Ta njun odnos postavlja vprašanja o ljubezni. in nezvestobi. Ljubiti pomeni tudi, da želiš ljubljenemu dobro, da mu pustiš, da je to, kar je, da ga ne spreminjaš po svoji podobi, da ga sprejemaš kot človeka. Do katere mere gre to lahko? Smešno bi bilo, če bi se partner spotikal ob konjičke, okus in drobna veselja, navade in stil življenja partnerja in bi recimo kratil drugemu, da gre rad v kino ali hribe, možnosti ukvarjati se s čim, je nebroj, če le partner zato ni za nič prikrajšan. Ali pa sodi tudi nezvestoba v isti krog konjičkov? Mislim, da ne. Morda pa je danes drugače, ker sem jaz že starejša in starokopitna? Carmen ga je sicer sprejemala takega, kot je bil, a ni skrivala, da jo to boli. On je to vedel, pa se svoji razvadi ni mogel upreti. Jo je torej res imel rad? Glede na opisano bolj kot marsikateri mož, ki ni nikoli skočil čez plot. Ali pa je bila ta ljubezen in skrb za ženo samo odkupnina za skoke čez plot? Jaz bi to že tako razumela. Mislim, da je to vprašanje, ki za marsikateri sodobni par ostaja nerešljivo. Morda bi se zgodba razpletla čisto drugače, če ne bi bilo bolezni, morda bi se oba bolj posvetila temu problemu in storila kaj, da bi ga presegla.
Isti avtor je napisal kasneje knjigo Vdovec, nadaljevanje, ki ga moram prebrati.
Naročite se na:
Objave (Atom)