četrtek, 21. julij 2011

MARKUS ZUSAK: Kradljivka knjig

To je zelo težka, a prekrasna knjiga iz druge svetovne vojne. Prikazuje, kako so vojno doživljali čisto navadni, preprosti, revni, a pošteni nemški državljani.
Deček in deklica se z materjo peljeta z vlakom k neki družini, ki bo posvojila oba otroka. Nič ne pove, zakaj, a samo predvidevamo lahko, da sta bila starša zaradi delovanja proti Hitlerju preganjana, oče zaprt ali ubit, kaj se je zgodilo z materjo, ni povedano. Deček na vlaku umre, tako da pride do svojih krušnih staršev samo deklica Liesel. Na pogrebu svojega bratca je Liesel iz snega ukradla svojo prvo knjigo, nekak priročnik za grobarje. Čeprav ni znala brati, ji je bil to nekak spomin na brata.
Prišla je k pošteni družini, čeprav revni in na zunaj grobi, zlasti krušna mati Rose se ni znala pogovarjati drugače kot z vpitjem in zmerjanjem. Krušni oče Hans je Liesel naučil brati, tako da je šla v šolo v razred s svojimi vrstniki. Družila se je bolj z dečki kot deklicami in na enega se je še posebej navezala. Krušni oče je bil večinoma brez dela, ker ni bil pristaš nacizma, Rose pa je prala in likala bogatim družinam. Ena od strank je bila županova žena in Liesel, ki je pomagala raznašati perilo, je drugo knjigo ukradla prav pri njih. Nekaj pa jih je dobila podarjene. Tretjo knjigo je ukradla iz ognja, ko so morali znesti na kup in zažgati vse prepovedane knjige.
Sredi vojne je ta družina še skrivala nekega Juda, katerega oče je v prvi svetovni vojni Hansu nehote rešil življenje.
Tudi to mesto je doživelo bombandiranje, njihova ulica je bila v celoti razrušena, preživela je le deklica Liesel in Jud, ki pa je pred tem moral pobegniti, ke je postalo prenevarno.
Knjiga je tako nenavadna in bogata, da sploh ne znam nič napisati o njej. Pripoved je v prvi osebi, pripovedovalec pa je smrt. Pripoveduje zelo slikovito, nenavadne metafore, ki jih komaj razumeš. Avtor je avstralski pisatelj in čuti se prav drug slog, čeprav obravnava evropsko tematiko. Moraš brati zelo pazljivo, da sploh razumeš. Najbolje pa bi bilo knjigo prebrati še enkrat.

2 komentarja:

  1. Lepo si napisala. Knjiga je težka, a lepa. Polna metafor. To je knjiga, ki jo lahko bereš znova in znova. Zdaj razumeš, zakaj jo hočem imeti v svoji knjižni zbirki?

    OdgovoriIzbriši
  2. je pravi biser, knjiga ki jo bere s teboj tudi ptica v duši.

    OdgovoriIzbriši