Dobro je, da človek prebere tudi kakšno knjigo take vrste, kot je ta, četudi najmanj tri četrt ne razume (pod razumeti razumem, da znam s svojimi besedami razumljeno snov povedati nekomu drugemu), čeprav se s čim ne strinja ali preprosto ne verjame, oziroma pušča odprto: morda je tako, morda pa ni, se s tem ne mislim obremenjevati. Knjigo sem prebrala enkrat, za razumevanje pa bi jo bilo treba vsaj še dvakrat.
Gre vsekakor za nek drug pristop do bolezni, ki človeka obravnava celostno, predvsem pa poudarja, da lahko človek za svoje zdravje največ naredi sam. Poudarja tudi etični vidik našega zdravja.
Nerazumljiv mi je že sam pojem "biopolje". Tudi po razlagi pod črto nisem kaj dosti bolj pametna (stran 52, opomba 10: "Prevzeto od ruskega zdravilca Lazareva. On to besedo uporablja v svojih knjigah Diagnostika karme. Biopolje je informacijsko-energijska struktura, ki zajema celotno Vesolje. Lahko bi rekli, da je biopolje vse, kar obstaja, je in bo obstajalo. Tisti, ki ima vstop v biopolje, ima dostop do vseh informacij. Ločimo biopolje celotnega Vesolja, biopolje posameznih planetov, biopolje večje skupine ljudi, biopolje družine in biopolje vsakega človeka. Vsa biopolja so med sabo povezana in vsako vsebuje informacije vsakega. Biopolje se prostorsko in časovno širi v neskončnost, ni omejeno."). Vsako biopolje zase, to bi še nekako šlo. Ko pa govori o devetih plasteh biopolja pri človeku, si ne morem kaj, da ne jemljem vsega malo z rezervo. V inkarnacije pač ne verjamem. Ali pač, malce po svoje' Če fiziki in kemiki ugotavljajo, da je količina mase in energije nespremenjljiva, samo prehaja iz ene oblike v drugo (menda so nas tako učili, a tega je že tako daleč nazaj in se zdaj v šolah učijo drugače?), je morda tudi količina "duš" (človeškega in živalskega sveta) ves čas od samega začetka ista, torej se te iste duše vedno znova in znova naselijo v vedno nova in nova živa bitja.
Naslednji pojem, ki ga pogosto uporablja, je "sistem samoregulacije biopolja". To naj bi bil nekak odgovor Vesolja na naše delovanje. Vsako delovanje človeka se vrača nazaj: dobro se nagrajuje, slabo se kaznuje. Ker pa je proces vračanja počasen, dostikrat za časa enega življenja ne vidimo teh vzročnih povezav. Gre za naša dejanja, ki so izražena v mislih, besedah in dejanjih, še bolj kot dejanja sama je pomemben človekov pogled na svet, njegovo razmišljanje in čustvovanje.
Na strani 66, drugi odstavek piše takole: "Za sistem zaščite celote skozi proces samoregulacije biopolja ni pomemben posameznik kot osebnost, ampak negativni - destruktivni proces, ki ga povzroča, in ki ga je potrebno zaustaviti. To bi lahko primerjali z imunskim sistemom, ki napade tiste celice, ki ne delujejo v skladu s celotnim organizmom (na primer rakave celice)." Ali naj se to razume takole: če recimo s svojim negativnim delovanjem širim zlo, porušim neko ravnovesje v celotnem sistemu Vesolja, ki me kaznuje tako, da mi pošlje bolezni in nesreče? Ker pa je odziv Vesolja počasnejši kot je čas enega življenja, bodo zboleli in imeli nesreče moji otroci, vnuki in pravnuki? Kako krivično!
Lahko pa razmišljam tudi takole: Vse prostrano vesolje, vsa urejenost tega vesolja je eno ogromno bitje, živo razmišljujoče bitje, mi smo samo delčki tega bitja in torej v tem smislu povezani.
Ko sem v osnovni šoli prvič slišala za atome, sem imela takle preblisk: atom je podoben našemu osončju, sonce je jedro, planeti so elektroni. Ali ne bi bilo mogoče, da je naše osončje samo en atom nekega ogromnega sveta, naš atom pa neko pomanjšano osončje, ki je potem razdrobljeno naprej tako kot naše osončje.
Drugi tak pogost pojem je karma. Na strani 66 v zadnjem odstavku pravi, da natančne razlage, kaj karma sploh je, do zdaj ni zasledil. Vendar pa naprej, na strani 69 pojem karme razloži med drugim takole: "Karmo razumemo kot zakon o vzroku in posledici, po katerem ne more biti ne misli, ne dejanja, ne dogodka, ne da bi sledila neka posledica." O tem seveda ni dvoma. Naprej pa pravi: "S karmo povezujemo tudi pojmovanje, da se informacija premešča iz enega življenja v drugega-pojmovanje o ponovnem rojstvu in inkarnaciji vsebuje premiso, da vse, kar počnemo v tem življenju, vpliva na dogodke v naslednjem, oziroma kar naredimo danes, vpliva na potek dogodkov v naslednjih dneh." Seveda, zelo preprosto, če sem nocoj predolgo za računalnikom, tako da potem ne morem zaspati, bom jutri utrujena, morda me bo bolela glava, delo, ki naj bi bilo opravljeno jutri morda ne bo ali pa bo narejeno slabše, v slabo voljo bom spravila še vse okoli sebe, morda se bom, ko bom rezala čebulo, porezala po prstih (ker zaradi neprespanosti ne bom zadosti pazljiva)...
V nadaljevanju poglavja o karmi pravi, da "mehanizem samoregulacije biopolja deluje tako, da blokira tiste, ki širijo škodljive zamisli in programe. Ker pa le-te otroci običajno nadaljujejo in celo okrepijo, in ker je pri njih delovanje zakona karme še učinkovitejše, plačajo hitreje. Del odgovora, zakaj so bolni že mali otroci, je gotovo, da plačujejo grehe staršev in njihovih prednikov, upoštevaje še vse, kar prinese duša iz prejšnjih življenj. Včasih se mora zaradi močnejših škodljivih podzavestnih programov zatreti celoten rod tistih, ki ogrožajo program Vesolja. Edini zakon delovanja Vesolja pa je brezpogojno sprejemanje vseh in vsakega z ljubeznijo." Tega ne morem sprejeti dobesedno. Sprejmem, da je zdravje v neki soodvisnosti od splošnega čustvenega in duhovnega počutja človeka. Če je človek v glavnem zadovoljen s svojim življenjem, čustveno potešen, uspešen v vsaj eni pomembni stvari (poklicna kariera, partnerski odnos...), je veliko večja verjetnost, da bo tudi telesno zdrav, kot pa obratno. O plačevanju otrok za grehe prednikov pa lahko razumem samo tako, da otroci pač delajo in razmišljajo tako, kot so to videli pri starših.
Vse to, kar govori v poglavju "Prenos informacij od staršev na otroka" bi nekako sprejela, v grobem, da pa je vse to lahko neposreden vzrok bolezni pri otroku, se mi zdi pretirano.
Zanimivo je, kaj so po njegovem vzroki za škodljive programe v podzavesti. To so: odrekanje ljubezni, žalitev, jeza, zamera, obrekovanje, energijski vampirizem (zavestna in namerna kraja energije), povezovanje med živimi in mrtvimi, samomor, hrana, škodljivi programi iz preteklih življenj, škodljivi programi naših prednikov, vzornikov, gurujev, voditeljev, raznih travm, zavestnega škodljivega programiranja.
Vse to pa ne pomeni, da je človek nemočen, nasprotno, človek se lahko zavestno odloča za pravilna dejanja, vedno raste in napreduje. Pri tem pa naleti na problem odvisnosti.
Najbolj pogoste odvisnosti, ki pripeljejo tudi do vseh drugih odvisnosti, pa po njegovem so: odvisnost od materialnega sveta v najširšem pomenu te besede, odvisnost od duhovnosti, odvisnost od ljudi, odvisnost od ustvarjanja, odvisnost od rojevanja otrok, odvisnost od popolnosti, oblasti in moči, odvisnost od vračanja k Enosti, Vesolju, Bogu. Te zadnje nisem razumela, čeprav sem prebrala večkrat, na kratko je opisano na strani 138. Z vsem ostalim pa se je mogoče strinjati, ni mi pa jasno, zakaj posebej obravnava odvisnost od rojevanja otrok, morda je imel veliko pacientk, ki se niso mogle sprijazniti s tem, da jim ni dano imeti otrok.
Posebno poglavje je namenjeno satanizmu. Ta izraz je na strani 141, zadnji odstavek razložen takole: "Pod besedo satanizem sam razumem namerno povzročanje škode drugemu na energijskih ravneh. To se praktično izvaja preko uroka in prekletstva, slednje je samo močnejša oblika uroka oziroma lahko urok sčasoma preraste v prekletstvo. V afriških državah so razširjeni magijski obredi, kjer z zapikovanjem ostrih predmetov v vudu lutko osebi prizadevajo bolečino. Podobni primeri so tudi v sodobnem zahodnem okolju, vendar večina v to sploh ne verjame, tisti, ki so prizadeti, pa si ne upajo spregovoriti. S tem se ukvarjajo razne "vračice", ki so istočasno vedeževalke in svetovalke. Avtor knjige očitno verjame v to, urok lahko nastane s tem, če nekomu želimo zlo, tak urok pa deluje tudi povratno, tako, da zboli oseba, ki nekomu želi zlo. Takemu uroku pravi tudi energijski napad. Obramba pred tem pa je po njegovem dobra misel, ki jo pošljemo napadalcu. No, v satanizem, uroke in črno magijo pa res ne verjamem. O podobnih temah (energijski napad, energijski vampirizem) govori v knjigi na več mestih. Najbolj nenavaden se mi zdi primer, ki ga je sam doživel in ga opisuje na strani 117. Neka gospa mu pove, da je bila nekje na Bližnjem Vzhodu, kjer opravljajo operacije z golimi rokami (pokazala je tudi slike), po operaciji pa ni nobenih sledi. Njene težave pa tudi niso izginile. Avtor knjige sklene preučiti to zadevo, zato se v mislih poveže z osebo, ki izvaja te operacije. Že naslednji dan pa začuti, da mu nekdo odvzema energijo. Ta pretok se kar ne neha, še več, pokliče ga kolegica, s katero je bil trenutno energijsko povezan, in mu pove, da so ona in vsi njeni zboleli. Iz tega sklene, da oseba iz Bližnjega Vzhoda v tem času operira, za to pa jemlje energijo svojim pacientom in vsem, ki so z njimi povezani. Nadalje sledi opis, kako je vse to ugotovil, ni pa opisa, kako se je znebil te kraje energije. No, ta je pa kar prehuda. Po mojem lahko pride do kraje energije samo med osebama, ki se poznata in samo, če oseba "dovoli", da se ji to dogaja. Na primer, če se ena oseba v realnem življenju in v mislih toliko ukvarja z drugo, da za ostale vsakdanje dejavnosti zmanjka moči. Največkrat takrat v odnosu, kadar je ena oseba dominantna nad drugo, obe sta zapleteni v tak odnos, ne da bi se tega zavedali. O današnjem pogostem pojavu mobinga knjiga nič ne govori (morda se takrat, ko jo je pisal, o tem še ni dosti govorilo, čeprav pojav sam po mojem obstaja, odkar obstajajo odnosi med ljudmi), a ena od oblik "kraje energije" to gotovo je.
Poglavje "Diagnostika predmetov in tehničnih aparatov" se mi zdi pa že znanstvena fantastika. Da bi lahko imel predmet, ki ga je prej imel nekdo drug, neko negativno energijo, ta je pa bosa. To bi bilo lahko res samo v primeru, če imam predmet, za katerega vem, da je bil prej last človeka, o katerem imam slabo mnenje in verjamem, da se je ta predmet od lastnika navzel neke negativne energije. Isto velja za pozitivno energijo predmeta. Negativna ali pozitivna energija nekega predmeta ni v predmetu samem, ampak v moji veri, da je tako. Pri tem sem se spomnila na svojo znanko, ki se tudi ukvarja z nekimi energijami. Skupaj smo tekle na trojkah. Prepričana je bila, da vse zlato, ki ga imamo na sebi, povzroča negativno energijo. Zdelo se mi je povsem neumno, vendar sem na njeno željo snela za ta tek tiste nekaj malo zlatnine (prstan, verižica). Po mojem je zlatnina škodljiva samo v primeru, ko postaneš obseden z njo in si je želiš imeti vse več in misliš, da si brez nje reven i nag. Nek droben zlat prstan pa ne more ne škoditi ne koristiti.
Ko takole prebiram knjigo in se mi ob vsakem poglavju, ob vsakem odstavku porajajo dvomi in vprašanja, pa so na koncu tudi odgovori. Na strani 162 je zapisano: "Če doživimo energijski napad od zunaj, to pomeni, da imamo tudi v sebi analogen program. Sam se v takem primeru vedno vprašam: Kaj moram spremeniti pri sebi, da ne bom več napaden? Ko najdem vzrok v sebi in se spremenim, se napad prekine. Zato ne uporabljam več nobenih energijskih zaščit (piramide, svetlobne krogle, spirale, magijske besede...Na strani 159 in 160 pove, kako zdravi sam: "Na svojih terapijah sem nadležen, pacientom povem za vzroke težav, ki so včasih zelo boleči, povem, da morajo za svojo ozdravitev večino narediti sami, poleg tega pa ne dovolim, da se navežejo name." "Da bi izboljšali svoje zdravstveno stanje in odnose, moramo sami v sebi sprožiti proces spreminjanja; ta se bo pričel takrat, ko bomo začeli nekoliko drugače razumevati svet. Vse to bomo najlažje dosegli s samodisciplino, ki, kar je splošno znano, vedno bolj postaja pogoj za preživetje človeka in človeštva".
Pri avtorju mi je všeč to, da se ne okliče za edinega in najbolj pravilnega zdravilca, vse ostalo pa da je škodljivo in zanič. Nadalje to, kako je do sebe kritičen, priznava napake in se iz njih vedno znova uči. Zadnja poglavja govorijo o tem, kar pravzaprav že vem. Truditi se živeti po etičnih načelih, poslušati svoj notranji glas, svojo vest, odpuščati sebi in drugim in še vse ostalo, kar nas uči že kar naša krščanska vera, ali pa kar Al-Anonska načela.
Pri spreminjanju slabih navad pa vidim težavo. Najprej je treba vedeti, katere so te slabe navade. Ko so že tako zelo razvite, da nam zares škodijo, in šele takrat jih prepoznamo, mnogi pa niti takrat ne, je že malce pozno, Včasih bi bilo dobro, da nas nanje opozorijo drugi, a kaj, ko tega nočemo slišati.
Ne vem, ali je res nujno, da vem, s čim vse sem obremenjena po svojih prednikih ne vem koliko nazaj. Preteklosti itak ne morem spremeniti, še svoje ne, kamoli svojih prednikov. Če ugotovim neko svoje napačno obnašanje in razmišljanje, je pomembno, da se ga poizkušam znebiti, Kako bi to, da vem, da imam neko težavo zato, ker na primer je nek moj prednik nekaj zagrešil (kot prvo, v to čisto zares sploh ne verjamem), to pripomoglo k odpravi moje težave, mi ni jasno, samo na meni je, da nekaj spremenim, ne verjamem, da mi vedenje o prednikih lahko kaj koristi. Morda le toliko, da se lažje razumem in si lažje oprostim. Prav lahko pa je to tudi potuha, če odgovornost za svoja ravnanja prelagam na prednike in sploh na vse druge okoliščine, samo nase ne. Tako da ravno poglabljati se v neke preteklosti se mi ne zdi pametno, konec koncev pa to vzame preveč energije in časa, ki ga potem zmanjka za druge stvari.
No, ne glede na vse, kar piše v knjigi, če zbolim, bom šla še vedno k zdravniku. Na vso srečo sem v glavnem zdrava, vsaj mislim tako, za drobne težave, ki me zadenejo, pa običajno tudi najdem vzrok, v mojih letih je to kar EMŠO in ravnanje, ki ne upošteva tega dejstva. Tako hitra, močna... kot pred 20 leti nisem več in vsako pretiravanje pusti posledice.
Kot pri vsaki stvari bi vsakemu, ki prebira knjigo, priporočila, da jo bere z neko mero distance, ne pa za prmej dobesedno. Vzemi tisto, kar se ti zdi zate koristno, kar je uglašeno na tvojo osebnost, in ne dovoli, da te povsem prevzame. Vsi nauki, vse ideje ... pač pretiravajo, kar je treba, da se jih sploh vidi, to pa ne pomeni, da jih je treba jemati dobesedno. Do sebe je treba biti obziren, nežen, do svojih napak pa prizanesljiv in jih odpravljati počasi in postopoma, da si ne narediš še več škode.
Kot že večkrat ponovno pravim, da je velikokrat vir zla tudi neznanje. Šola nas je futrala s kopico podatki, ki smo jih pozabili, in enako ali še bolj je danes, osnovnega znanja za življenje vsaj v obrisih pa ne nudi. Podatke, ki jih rabimo, si lahko poiščemo sami, življenja pa nas nihče ne nauči. Osnovnih stvari, kako prepoznati svoja čustva in ravnati z njimi, kako se obnašati do drugih, kako sobivati...Morda je to res bolj naloga staršev, a kaj, ko tudi oni nimajo tega znanja. Morda bodo prišli tudi v tem pogledu boljši časi.
Na koncu sem ugotovila, da sem se silno razpisala, a da nisem nič povedala.
