sobota, 30. april 2011

TURČIJA april 2011, goreči kamni in Ulupinar

Naslednji dan smo obiskali Himajro, to je kamnito pobočje, kjer izpod kamnov vedno gori ogenj. Izhodišče je v vasi Olimp.O nastanku govori legenda:  Belerofont je na lovu nehote ubil svojega brata. Za kazen je postal suženj. Všeč je bil kraljevi ženi, ki ga je hotela zapeljati. On pa, ki je bil mož časti, jo je zavrnil. Kraljeva žena se je maščevala tako, da je kralju rekla, da jo hoče suženj zapeljati v prešuštvo. Kazen za to je bil izgon v Likijo. Kralj  Likije mu je ukazal, naj ubije pošast Himero in se s tem odkupi. Atena mu je podarila krilatega konja Pegaza in z njegovo pomočjo mu je to uspelo. Himera je pošast iz več živali: spredaj lev, zadaj kača, na sredi koza, ta pošast pa bruha ogenj. Čeprav jo je premagal, pa še vedno buha ogenj iz pod kamenja. Obseg ognja se je v zgodovini spreminjal.
Pot kake pol ure proti gorečim kamnom
Pogled na pokrajino po poti

Listki toaletnega papirja, na katerega smo si zapisovali skrivne želje, ki naj bi se po izročilu izpolnile



Po kamnitem hribu navzgor je bilo kar nekaj mest, kjer je iz kamnov gorel ogenj. Zelo prikladno, samo pristaviš lonec in skuhaš.

Domačin nabira zdravilne rože


Čisto blizu gorečih kamnov so arheološki ostanki bizantinske katedrale, videti je zelo velika.

Freska v tej katedrali

Tale domačin nam je za eno turško liro skuhal sladek in močan čaj, ki se ga sreba vročega.

Na kosilo so nas odpeljali v dolino ali sotesko rečice Ulupinar, kjer je restavracila zanimivo postavljena kar na rečici. Nizke mizice, nizke klopi, po turško, za nas, ki tega nismo vajeni, malce štorasto, nog nimaš kam postaviti, spodviti pa jih tudi ne znamo oziroma ne moremo.



 Bazenček pred restavracijo

Brez kokošk pa ne gre

petek, 29. april 2011

TURČIJA april 2011, Antalija

Drugi dan je bil izlet v Antalijo, to je mesto ob morju, kjer je tudi letališče, na katerem smo pristali. Najprej so nas peljali v trgovine: usnje, nekaj metrov stran zlato (pa so nas teh nekaj metrov peljali z avtobusom) in trgovina s tekstilom. Vse drago kot žefran, ljudje so postajali nejevoljni, nakupi so bili prej izjeme kot pravilo. V tretji nisem več vzdržala in sem si malce ogledala okolico:
 V tej grdi stavbi na robu mesta je trgovina in restavracija za kupce.

Umetni slap za trgovino, kjer je tudi prostor za oddih in otroško zabavo.




No, k sreči so nas peljali še pogledat zanimiv izliv reke v morje le nekaj km stran od Antalije. Reka se izliva v obliki slapu.


Izliv reke v morje
Stari del mesta ni velik in leži na pečinah tik nad morjem.
 Pogled na stari del mesta

 Vhod v nekoč versko šolo, kjer pa so učili tudi druge predmete. Tu so nam postregli s tradicionalno turško pijačo, ki spominja na kompot iz višenj z začimbami, ohlajeno in precej sladko. Sladko, kot naj bo sladko življenje in kot naj bodo prijazni gostje in gostitelji.


 To so pa rimska vrata v mesto, na vsaki strani stoji mogočen steber. Da se ne uničujejo vidne kolesnice rimske ceste, je za zaščito položen steklen most.

 Ta mošeja je prav blizu šole zgoraj.
 Tudi nedaleč stran od pristanišča se v obliki slapa izliva en potoček v morje.

Pogled na pristanišče.

sreda, 27. april 2011

Turčija april 2011, Kemer


Ponudba turistične agencije in Telemacha za pomladansko potovanje v Turčijo je bila preveč mamljiva (299 evrov za letalski prevoz in 7 polpenzionov), da bi se ji odpovedala.
Oba poleta, tja in nazaj, sta bila nadvse mirna, škoda le, da se iz aviona ni skoraj nič videlo. Tokrat je bila kriva oblačnost in šajnasto ozračje.
Tale prehrana na letalu, ko gre za krajše polete, je pa res nepotrebna in samo onesnaževanje okolja. Za tistih nekaj grižljajev kup plastike!

Na poti proti našemu hotelu nas je presenetila zelena cvetoča pokrajina.
Iz letališča v Antaliji so nas z avtobusi odpeljali v turistično mestece Kemer v naš hotel. Ulica do hotela je še v gradnji, kje je preostalo mesto (če je to turističen kraj), ni nihče nič povedal, tako da smo se do sestanka čez nekaj ur samo dolgočasili, saj ni kam iti, pa še rositi je začelo.


Takole izgleda pred našim hotelom, luči še ni, jame in blato, ponoči ni kam iti.

Sestanek sva malce zamudila, ker sva iskala prostor, v katerem je bil (nekje v kleti). Razložili so plan, vsak dan bo izlet po planu, zadnja dva dneva pa sta prosta, na voljo pa imamo štiri destinacije, vsaka posamezna, če se zanjo odločiš naknadno, pa stane po 39 evrov. Ponujajo pa nam mali paket s štirimi kosili na izletih in eno dodatno destinacijo izmed štirih za 69 evrov ali pa veliki paket z enako štirimi kosili ter dvema izbranima destinacijama izmed štirih za 99 evrov. Odločiti in plačati se je bilo treba takoj. Vsi smo bili zmedeni, lahko bi nam že prej, na avtobusu povedali, ali pa bi moralo že v prospektu pisati, kaj se ponuja za dodatno ceno. Jezilo me je, ker je v vsakem paketu vključena hrana, možnosti, da si izbereš dodatne destinacije brez kosil, pa ni bilo. Midva z Nikotom imava raje polpenzion, čez dan pa kaj malega , kakšno sadje. Da bi si naredila izlet po svoje, kam naj pa grem iz te ulice, ki še sploh ni narejena. Če vzamem posamezno njihovo destinacijo, je pa predrago, tako sva se odločila, da vzameva veliki paket.
Prav kmalu pa to Nikotu ni bilo več všeč, saj se ni prišel v Turčijo nažirat, to je eno, drugo pa je to, da zdaj ne bo imel niti enega dne, da bi šel po svoje, prisila mu je tuja. Pa saj se ni treba nažirat, pojej manj, kar se tiče po svoje, pa tisti večer ni bilo videti, da bi šel človek lahko kamorkoli po svoje. To pa Nikota nikakor ni pomirilo, v njem se je sprožil proces, ki je samo stopnjeval njegovo negativno razpoloženje in nemir. Vse bolj je bil jezen name in nase in če bi lahko, bi šel kar domov. K sreči smo bili v Turčiji in niti v gostilno ni mogel. Bilo pa je prvič, da je o tem, kako se počuti, kako si ne more pomagati, z mano govoril. Od kod izvira tak način reagiranja, je pomembno samo toliko, da sebe razume in si oprosti. Fino pa bi bilo, če bi se zavedal, da mu to škoduje in poizkušal kaj narediti, da bi se intenzivnost tega zmanjšala. Gotovo obstajajo metode in načini, kako se umiriti.
Naslednje tri dni sem na jutranjih tekih ugotovila, kako lepo lego ima ta kraj, saj se takoj za mestecem dvigajo visoki gozdnati hribi.Malce sem si ga lahko ogledala samo ob jutrih pred odhodom avtobusa in na mobitel naredila nekaj posnetkov.


To je pogled levo in desno iz najine hotelske sobe, sonce ravno vzhaja.



Na začetku naše nedograjene ulice je mošeja z vodnjakom in lepo urejenim pokopališčem.


 Znakov za prehod za pešce ni mogoče spregledati


Na istem drevesu zrele pomaranče in cvetovi pomaranč. Cveti in zori kar naprej.
Po krožišču in zelenici v sredi pa se veselo pasejo kure, tega pri nas pač ne vidiš.

petek, 8. april 2011

Marjan Ogorevc, Karmična diagnostika

Dobro je, da človek prebere tudi kakšno knjigo take vrste, kot je ta, četudi najmanj tri četrt ne razume (pod razumeti razumem, da znam s svojimi besedami razumljeno snov povedati nekomu drugemu), čeprav se s čim ne strinja ali preprosto ne verjame, oziroma pušča odprto: morda je tako, morda pa ni, se s tem ne mislim obremenjevati. Knjigo sem prebrala enkrat, za razumevanje pa bi jo bilo treba vsaj še dvakrat.

Gre vsekakor za nek drug pristop do bolezni, ki človeka obravnava celostno, predvsem pa poudarja, da lahko človek za svoje zdravje največ naredi sam. Poudarja tudi etični vidik našega zdravja.

Nerazumljiv mi je že sam pojem "biopolje". Tudi po razlagi pod črto nisem kaj dosti bolj pametna (stran 52, opomba 10: "Prevzeto od ruskega zdravilca Lazareva. On to besedo uporablja v svojih knjigah Diagnostika karme. Biopolje je informacijsko-energijska struktura, ki zajema celotno Vesolje. Lahko bi rekli, da je biopolje vse, kar obstaja, je in bo obstajalo. Tisti, ki ima vstop v biopolje, ima dostop do vseh informacij. Ločimo biopolje celotnega Vesolja, biopolje posameznih planetov, biopolje večje skupine ljudi, biopolje družine in biopolje vsakega človeka. Vsa biopolja so med sabo povezana in vsako vsebuje informacije vsakega. Biopolje se prostorsko in časovno širi v neskončnost, ni omejeno."). Vsako biopolje zase, to bi še nekako šlo. Ko pa govori o devetih plasteh biopolja pri človeku, si ne morem kaj, da ne jemljem vsega malo z rezervo. V inkarnacije pač ne verjamem. Ali pač, malce po svoje' Če fiziki in kemiki ugotavljajo, da je količina mase in energije nespremenjljiva, samo prehaja iz ene oblike v drugo (menda so nas tako učili, a tega je že tako daleč nazaj in se zdaj v šolah učijo drugače?), je morda tudi količina "duš" (človeškega in živalskega sveta) ves čas od samega začetka ista, torej se te iste duše vedno znova in znova naselijo v vedno nova in nova živa bitja.

Naslednji pojem, ki ga pogosto uporablja, je "sistem samoregulacije biopolja". To naj bi bil nekak odgovor Vesolja na naše delovanje. Vsako delovanje človeka se vrača nazaj: dobro se nagrajuje, slabo se kaznuje. Ker pa je proces vračanja počasen, dostikrat za časa enega življenja ne vidimo teh vzročnih povezav. Gre za naša dejanja, ki so izražena v mislih, besedah in dejanjih, še bolj kot dejanja sama je pomemben človekov pogled na svet, njegovo razmišljanje in čustvovanje.
Na strani 66, drugi odstavek piše takole: "Za sistem zaščite celote skozi proces samoregulacije biopolja ni pomemben posameznik kot osebnost, ampak negativni - destruktivni proces, ki ga povzroča, in ki ga je potrebno zaustaviti. To bi lahko primerjali z imunskim sistemom, ki napade tiste celice, ki ne delujejo v skladu s celotnim organizmom (na primer rakave celice)." Ali naj se to razume takole: če recimo s svojim negativnim delovanjem širim zlo, porušim neko ravnovesje v celotnem sistemu Vesolja, ki me kaznuje tako, da mi pošlje bolezni in nesreče? Ker pa je odziv Vesolja počasnejši kot je čas enega življenja, bodo zboleli in imeli nesreče moji otroci, vnuki in pravnuki? Kako krivično!
Lahko pa razmišljam tudi takole: Vse prostrano vesolje, vsa urejenost tega vesolja je eno ogromno bitje, živo razmišljujoče bitje, mi smo samo delčki tega bitja in torej v tem smislu povezani.
Ko sem v osnovni šoli prvič slišala za atome, sem imela takle preblisk: atom je podoben našemu osončju, sonce je jedro, planeti so elektroni. Ali ne bi bilo mogoče, da je naše osončje samo en atom nekega ogromnega sveta, naš atom pa neko pomanjšano osončje, ki je potem razdrobljeno naprej tako kot naše osončje.

Drugi tak pogost pojem je karma. Na strani 66 v zadnjem odstavku pravi, da natančne razlage, kaj karma sploh je, do zdaj ni zasledil. Vendar pa naprej, na strani 69 pojem karme razloži med drugim takole: "Karmo razumemo kot zakon o vzroku in posledici, po katerem ne more biti ne misli, ne dejanja, ne dogodka, ne da bi sledila neka posledica." O tem seveda ni dvoma. Naprej pa pravi: "S karmo povezujemo tudi pojmovanje, da se informacija premešča iz enega življenja v drugega-pojmovanje o ponovnem rojstvu in inkarnaciji vsebuje premiso, da vse, kar počnemo v tem življenju, vpliva na dogodke v naslednjem, oziroma kar naredimo danes, vpliva na potek dogodkov v naslednjih dneh." Seveda, zelo preprosto, če sem nocoj predolgo za računalnikom, tako da potem ne morem zaspati, bom jutri utrujena, morda me bo bolela glava, delo, ki naj bi bilo opravljeno jutri morda ne bo ali pa bo narejeno slabše, v slabo voljo bom spravila še vse okoli sebe, morda se bom, ko bom rezala čebulo, porezala po prstih (ker zaradi neprespanosti ne bom zadosti pazljiva)...
V nadaljevanju poglavja o karmi pravi, da "mehanizem samoregulacije biopolja deluje tako, da blokira tiste, ki širijo škodljive zamisli in programe. Ker pa le-te otroci običajno nadaljujejo in celo okrepijo, in ker je pri njih delovanje zakona karme še učinkovitejše, plačajo hitreje. Del odgovora, zakaj so bolni že mali otroci, je gotovo, da plačujejo grehe staršev in njihovih prednikov, upoštevaje še vse, kar prinese duša iz prejšnjih življenj. Včasih se mora zaradi močnejših škodljivih podzavestnih programov zatreti celoten rod tistih, ki ogrožajo program Vesolja. Edini zakon delovanja Vesolja pa je brezpogojno sprejemanje vseh in vsakega z ljubeznijo."  Tega ne morem sprejeti dobesedno. Sprejmem, da je zdravje v neki soodvisnosti od splošnega čustvenega in duhovnega počutja človeka. Če je človek v glavnem zadovoljen s svojim življenjem, čustveno potešen, uspešen v vsaj eni pomembni stvari (poklicna kariera, partnerski odnos...), je veliko večja verjetnost, da bo tudi telesno zdrav, kot pa obratno. O plačevanju otrok za grehe prednikov pa lahko razumem samo tako, da otroci pač delajo in razmišljajo tako, kot so to videli pri starših.
Vse to, kar govori v poglavju "Prenos informacij od staršev na otroka" bi nekako sprejela, v grobem, da pa je vse to lahko neposreden vzrok bolezni pri otroku, se mi zdi pretirano.

Zanimivo je, kaj so po njegovem vzroki za škodljive programe v podzavesti. To so: odrekanje ljubezni, žalitev, jeza, zamera, obrekovanje, energijski vampirizem (zavestna in namerna kraja energije), povezovanje med živimi in mrtvimi, samomor, hrana, škodljivi programi iz preteklih življenj, škodljivi programi naših prednikov, vzornikov, gurujev, voditeljev, raznih travm, zavestnega škodljivega programiranja.
Vse to pa ne pomeni, da je človek nemočen, nasprotno, človek se lahko zavestno odloča za pravilna dejanja, vedno raste in napreduje. Pri tem pa naleti na problem odvisnosti.

Najbolj pogoste odvisnosti, ki pripeljejo tudi do vseh drugih odvisnosti, pa po njegovem so: odvisnost od materialnega sveta v najširšem pomenu te besede, odvisnost od duhovnosti, odvisnost od ljudi, odvisnost od ustvarjanja, odvisnost od rojevanja otrok, odvisnost od popolnosti, oblasti in moči, odvisnost od vračanja k Enosti, Vesolju, Bogu. Te zadnje nisem razumela, čeprav sem prebrala večkrat, na kratko je opisano na strani 138. Z vsem ostalim pa se je mogoče strinjati, ni mi pa jasno, zakaj posebej obravnava odvisnost od rojevanja otrok, morda je imel veliko pacientk, ki se niso mogle sprijazniti s tem, da jim ni dano imeti otrok.

Posebno poglavje je namenjeno satanizmu. Ta izraz je na strani 141, zadnji odstavek razložen takole: "Pod besedo satanizem sam razumem namerno povzročanje škode drugemu na energijskih ravneh. To se praktično izvaja preko uroka in prekletstva, slednje je samo močnejša oblika uroka oziroma lahko urok sčasoma preraste v prekletstvo. V afriških državah so razširjeni magijski obredi, kjer z zapikovanjem ostrih predmetov v vudu lutko osebi prizadevajo bolečino. Podobni primeri so tudi v sodobnem zahodnem okolju, vendar večina v to sploh ne verjame, tisti, ki so prizadeti, pa si ne upajo spregovoriti. S tem se ukvarjajo razne "vračice", ki so istočasno vedeževalke in svetovalke. Avtor knjige očitno verjame v to, urok lahko nastane s tem, če nekomu želimo zlo, tak urok pa deluje tudi povratno, tako, da zboli oseba, ki nekomu želi zlo. Takemu uroku pravi tudi energijski napad. Obramba pred tem pa je po njegovem dobra misel, ki jo pošljemo napadalcu. No, v satanizem, uroke in črno magijo pa res ne verjamem. O podobnih temah (energijski napad, energijski vampirizem) govori v knjigi na več mestih. Najbolj nenavaden se mi zdi primer, ki ga je sam doživel in ga opisuje na strani 117. Neka gospa mu pove, da je bila nekje na Bližnjem Vzhodu, kjer opravljajo operacije z golimi rokami (pokazala je tudi slike), po operaciji pa ni nobenih sledi. Njene težave pa tudi niso izginile. Avtor knjige sklene preučiti to zadevo, zato se v mislih poveže z osebo, ki izvaja te operacije. Že naslednji dan pa začuti, da mu nekdo odvzema energijo. Ta pretok se kar ne neha, še več, pokliče ga kolegica, s katero je bil trenutno energijsko povezan, in mu pove, da so ona in vsi njeni zboleli. Iz tega sklene, da oseba iz Bližnjega Vzhoda v tem času operira, za to pa jemlje energijo svojim pacientom in vsem, ki so z njimi povezani. Nadalje sledi opis, kako je vse to ugotovil, ni pa opisa, kako se je znebil te kraje energije. No, ta je pa kar prehuda. Po mojem lahko pride do kraje energije samo med osebama, ki se poznata in samo, če oseba "dovoli", da se ji to dogaja. Na primer, če se ena oseba v realnem življenju in v mislih toliko ukvarja z drugo, da za ostale vsakdanje dejavnosti zmanjka moči. Največkrat takrat v odnosu, kadar je ena oseba dominantna nad drugo, obe sta zapleteni v tak odnos, ne da bi se tega zavedali. O današnjem pogostem pojavu mobinga knjiga nič ne govori (morda se takrat, ko jo je pisal, o tem še ni dosti govorilo, čeprav pojav sam po mojem obstaja, odkar obstajajo odnosi med ljudmi), a ena od oblik "kraje energije" to gotovo je.

Poglavje "Diagnostika predmetov in tehničnih aparatov" se mi zdi pa že znanstvena fantastika. Da bi lahko imel predmet, ki ga je prej imel nekdo drug, neko negativno energijo, ta je pa bosa. To bi bilo lahko res samo v primeru, če imam predmet, za katerega vem, da je bil prej last človeka, o katerem imam slabo mnenje in verjamem, da se je ta predmet od lastnika navzel neke negativne energije. Isto velja za pozitivno energijo predmeta. Negativna ali pozitivna energija nekega predmeta ni v predmetu samem, ampak v moji veri, da je tako. Pri tem sem se spomnila na svojo znanko, ki se tudi ukvarja z nekimi energijami. Skupaj smo tekle na trojkah. Prepričana je bila, da vse zlato, ki ga imamo na sebi, povzroča negativno energijo. Zdelo se mi je povsem neumno, vendar sem na njeno željo snela za ta tek tiste nekaj malo zlatnine (prstan, verižica). Po mojem je zlatnina škodljiva samo v primeru, ko postaneš obseden z njo in si je želiš imeti vse več in misliš, da si brez nje reven i nag. Nek droben zlat prstan pa ne more ne škoditi ne koristiti.

Ko takole prebiram knjigo in se mi ob vsakem poglavju, ob vsakem odstavku porajajo dvomi in vprašanja, pa so na koncu tudi odgovori. Na strani 162 je zapisano: "Če doživimo energijski napad od zunaj, to pomeni, da imamo tudi v sebi analogen program. Sam se v takem primeru vedno vprašam: Kaj moram spremeniti pri sebi, da ne bom več napaden? Ko najdem vzrok v sebi in se spremenim, se napad prekine. Zato ne uporabljam več nobenih energijskih zaščit (piramide, svetlobne krogle, spirale, magijske besede...Na strani 159 in 160 pove, kako zdravi sam: "Na svojih terapijah sem nadležen, pacientom povem za vzroke težav, ki so včasih zelo boleči, povem, da morajo za svojo ozdravitev večino narediti sami, poleg tega pa ne dovolim, da se navežejo name." "Da bi izboljšali svoje zdravstveno stanje in odnose, moramo sami v sebi sprožiti proces spreminjanja; ta se bo pričel takrat, ko bomo začeli nekoliko drugače razumevati svet. Vse to bomo najlažje dosegli s samodisciplino, ki, kar je splošno znano, vedno bolj postaja pogoj za preživetje človeka in človeštva".

Pri avtorju mi je všeč to, da se ne okliče za edinega in najbolj pravilnega zdravilca, vse ostalo pa da je škodljivo in zanič. Nadalje to, kako je do sebe kritičen, priznava napake in se iz njih vedno znova uči. Zadnja poglavja govorijo o tem, kar pravzaprav že vem. Truditi se živeti po etičnih načelih, poslušati svoj notranji glas, svojo vest, odpuščati sebi in drugim in še vse ostalo, kar nas uči že kar naša krščanska vera, ali pa kar Al-Anonska načela.
Pri spreminjanju slabih navad pa vidim težavo. Najprej je treba vedeti, katere so te slabe navade. Ko so že tako zelo razvite, da nam zares škodijo, in šele takrat jih prepoznamo, mnogi pa niti takrat ne, je že malce pozno, Včasih bi bilo dobro, da nas nanje opozorijo drugi, a kaj, ko tega nočemo slišati.
Ne vem, ali je res nujno, da vem, s čim vse sem obremenjena po svojih prednikih ne vem koliko nazaj. Preteklosti itak ne morem spremeniti, še svoje ne, kamoli svojih prednikov. Če ugotovim neko svoje napačno obnašanje in razmišljanje, je pomembno, da se ga poizkušam znebiti, Kako bi to, da vem, da imam neko težavo zato, ker na primer je nek moj prednik nekaj zagrešil (kot prvo, v to čisto zares sploh ne verjamem), to pripomoglo k odpravi moje težave, mi ni jasno, samo na meni je, da nekaj spremenim, ne verjamem, da mi vedenje o prednikih lahko kaj koristi. Morda le toliko, da se lažje razumem in si lažje oprostim. Prav lahko pa je to tudi potuha, če odgovornost za svoja ravnanja prelagam na prednike in sploh na vse druge okoliščine, samo nase ne. Tako da ravno poglabljati se v neke preteklosti se mi ne zdi pametno, konec koncev pa to vzame preveč energije in časa, ki ga potem zmanjka za druge stvari.
No, ne glede na vse, kar piše v knjigi, če zbolim, bom šla še vedno k zdravniku. Na vso srečo sem v glavnem zdrava, vsaj mislim tako, za drobne težave, ki me zadenejo, pa običajno tudi najdem vzrok, v mojih letih je to kar EMŠO in ravnanje, ki ne upošteva tega dejstva. Tako hitra, močna... kot pred 20 leti nisem več in vsako pretiravanje pusti posledice.

Kot pri vsaki stvari bi vsakemu, ki prebira knjigo, priporočila, da jo bere z neko mero distance, ne pa za prmej dobesedno. Vzemi tisto, kar se ti zdi zate koristno, kar je uglašeno na tvojo osebnost, in ne dovoli, da te povsem prevzame. Vsi nauki, vse ideje ... pač pretiravajo, kar je treba, da se jih sploh vidi, to pa ne pomeni, da jih je treba jemati dobesedno. Do sebe je treba biti obziren, nežen, do svojih napak pa prizanesljiv in jih odpravljati počasi in postopoma, da si ne narediš še več škode.

Kot že večkrat ponovno pravim, da je velikokrat vir zla tudi neznanje. Šola nas je futrala s kopico podatki, ki smo jih pozabili, in enako ali še bolj je danes, osnovnega znanja za življenje vsaj v obrisih pa ne nudi. Podatke, ki jih rabimo, si lahko poiščemo sami, življenja pa nas nihče ne nauči. Osnovnih stvari, kako prepoznati svoja čustva in ravnati z njimi, kako se obnašati do drugih, kako sobivati...Morda je to res bolj naloga staršev, a kaj, ko tudi oni nimajo tega znanja. Morda bodo prišli tudi v tem pogledu boljši časi.

Na koncu sem ugotovila, da sem se silno razpisala, a da nisem nič povedala.

sreda, 6. april 2011

Vinko Šega: Dano tisto uro (spomini)

Vinko Šega je duhovnik, rojen leta 1917 v Grahovem pri Cerknici. V duhovnika posvečen leta 1943, po novi maši je deloval v domačem kraju, po vojni pa v Žužemberku. Leta 1952 ga je oblast zaprla in obsodila na pet let zaporne kazni. Po odsluženem zaporu je leta 1956 postal župnik na Suhorju v Beli krajini, leta 1967 pa je bil prestavljen v Šmartno pri Litiji, leta 1981 pa v Šentlovrenc na Dolenjskem, od leta 1990 pa v Robu pri Velikih Laščah.
Leta 2008 je izdal svojo knjigo spominov na težka leta med vojno in po njej in jo zaključil nekje sredi župnikovanja na Suhorju. Zelo preprosto opiše, kako je oblast nagajala duhovščini, kakšne banalno neumne prekrške so si zmišljevali za huda kazniva dejanja. Za Vinka Šego je bil glavni dokazni material za delovanje proti državi pismo, ki ga je poslal prijatelju in v katerem humorno pripoveduje, za koliko je bil v enem letu upravno kaznovan, da je dobil dvajset dni "dopusta" (zapornih kazni) in 17 tisoč din "nagrad" (kazni). S tem da je zasmehoval ljudsko oblast. Tudi, ko je odslužil pet let zapora za ta delikt, in je župnikoval na Suhorju, mu oblast ni dala miru. Nekaj časa celo ni imel kje drugje stanovati kot v zvoniku, za gradnjo ni dobil dovoljenja, prav tako ne, da bi najel kakšno hišo v bližini. Šele čez nekaj let, ko se je začelo ozračje tajati in ko so turisti čudno gledali župnika v zvoniku, je oblast dovolila, da si je uredil župnišče.
Knjiga se zaključi s pismom, ki ga je Šega leta 2005 pisal svojemu bivšemu preiskovalcu notranje uprave v Novem mest, g. Konoblju. Pismo je prijateljsko, Šega si želi, da bi se lahko tudi srečal z njim. Sledi odgovor g. Konoblja, enako prijateljski. To dvoje bi bilo lahko za zgled našim zdajšnjim politikom, ki so jih polna usta sprave, a vse bolj vlečejo vsak na svojo stran.
Vinko Šega me je učil verouk v prvih razredih osnovne šole. Po pouku v šoli smo imeli v podružnični cerkvici svetega Vida na Jugorju še verouk. Živo se spominjam teh veroučnih ur. Bil je izreden pripovedovalec, svetopisemskih zgodb Stare zaveze ni samo pripovedoval, igral jih je, mi pa smo odprtih ust poslušali. Verouk je bil v cerkvi, pozimi je bilo presneto mraz, a to ni nikogar motilo. Iz zgodb njegovih spominov pa sem šele razbrala pravo veličino tega človeka. Kako mu je vse jasno in preprosto, kako se nikogar ne boji, kako je pošten in pravičen, kako ga nič ne stre, nima slabih misli o tistih, ki mu delajo krivico, nič ne objokuje, ne neguje jeze ali celo želje po maščevanju, obenem pa zna prav po čudežu najti odgovor na kakšno vprašanje, ki ga pričakuje in se ga prej dolgo boji, a do zadnjega trenutka ne ve odgovora nanj.
Naj navedem nekaj odlomkov, ki to potrjujejo.
Leta 1945 so slovenski škofje izdali pastirsko pismo, ki so ga morali na določeno nedeljo brati po vseh cerkvah namesto pridige. Kljub grožnji, da bodo suspenzirali tiste, ki pastirskega pisma ne bodo brali, nekateri duhovniki pisma niso brali, ker so se bali komunistične oblasti. Župnik Šega je pismo bral in potem vsak dan čakal, kdaj ga pokličejo iz partije na zagovor. Nihče ga ni klical na zagovor. A sredi zime, ko je šel peš po ozki gazi iz ene vasi v drugo, ko je nasproti prišel oborožen partizan (čeprav vojne ni bilo več) in vprašal:
"Zakaj ste brali pastirsko pismo".
"Ja, je bilo ukazano, smo morali brati po vseh župnijah."
"Zakaj pa ga ni bral dekan v Grahovem".
"Ja, je bilo ukazano to pismo brati po cerkvah, v Grahovem pa je kapela"
Partizan je bil s tem odgovorom premagan.
Ko je župnokoval na Suhorju, je šel župana prosit, ali mu lahko kaj pomaga, da bi dobil dovoljenje bodisi za gradnjo prizidka za župnišče ali pa da odkupi neko staro hišo. Župan pa je rekel: "Ja, če ne morete biti na Suhorju, so še druge župnije prazne, pa pojdite tja". Šega pa mu je brez strahu odgovoril:"Vi imate dekret za župana v Metliki, jaz pa imam dekret za župnika na Suhorju, zato se ne moreva kar poljubno sprehajati z enega na drugo mesto" Tak odgovor ni župana sicer nič omehčal, dokazuje pa, kako pokončne drže je župnik.
Kako sprevrženo je bilo povojno sodstvo z odvetnikom, ki naj bi obtožena zagovarjal vred, pa dokazuje prizor iz zaslišanja. Po tistem, ko so mu dokazovali, kako je zasmehoval ljudsko oblast, je Šega rekel: "Zaradi tega pisma se nikomur ni skrivil niti las na glavi. Prijatelj Gostiša ga je prebral in vrgel v koš. Če sem koga zasmehoval, sem zasmehoval kvečjemu sebe, saj sem moral jaz sprejeti kazen." Po tem pa vstane Šegov zagovornik in vpraša: "Obtoženi Šega, ali obsojate vojnega zločinca škofa Rožmana?"
"Ne"
Oglasi se predsednik sodnega senata: "Obsodite vojnega zločinca škofa Rožmana!"
"Ne vem za noben njegov zločin, pač pa za veliko njegovih dobrih del."
"Pa mi vemo, imamo dokumente. Obsodite vojnega zločinca škofa Rožmana!
"Ne morem ga soditi, ker sem njegov duhovnik"
"Pa če ga ne morete obsoditi kot duhovnik, ga obsodite vsaj kot Slovenec!"
"V meni je ena in ista oseba, duhovnik in Slovenec"
Potem spet sprašuje odvetnik: "Obtoženi Šega, ali ste še pripravljeni spolnjevati naročila iz Vatikana?"
"Seveda!"
Sodnik: "In če bo iz Vatikana prišlo naročilo, da morite Slovence-pa bi jih moril?"
"Tako naročilo iz Vatikana ne bo prišlo"
Izza sodne mize je prišla ocena: "Obtoženi Šega je tako sfanatiziran, da ni več prišteven"
V zaporu je bil Vinko Šega v več krajih, tudi na Igu. Tam so zaporniki delali med drugim na posestvu. Spravljali so seno. Šega je grabil. Ko je bil voz naložen, je voznik pognal konje. Šega pa je videl, da je pod kolesi ostalo še nekaj krme in je dejal: "Počakaj, moram še pograbiti." Voznik se ozre nazaj, ne da bi konje ustavil, in zamahne z roko, češ: "Saj ni vaše!" To je bila šola, kako se dela v skupnosti, doma so bili vajeni drugače. Stavek: "Saj ni vaše!" pa mu je še dolgo odmeval v ušesih. Nekaj podobnega je bilo, ko so okopavali na njivi.
Zelo se mu je smilil nek ključavničar, obsojen na dosmrtno ječo. Žena ga je počasi nehala obiskovati, nazadnje pa ga je celo pustila in šla z drugim. "Sam Bog ve, koliko je takšnih in podobnih tragedij po zaporih! Ni le zapor, odvzem prostosti, notranja bolečina je hujša kot sam zapor."
V njihovi sobi so bili fantje, prvotno obsojeni na nekaj let, pa so hoteli pobegniti, pa jim ni uspelo. Zaradi napada na paznika in poizkusa pobega so dobili dodatne večletne zaporne kazni v bunkerju z nemogočimi življenjskimi pogoji. "Kriminala ne odobravam, pa bi bil vseeno vesel, če bi ti mladi obsojenci srečno pobegnili iz zapora" pravi Šega.