sreda, 27. april 2011

Turčija april 2011, Kemer


Ponudba turistične agencije in Telemacha za pomladansko potovanje v Turčijo je bila preveč mamljiva (299 evrov za letalski prevoz in 7 polpenzionov), da bi se ji odpovedala.
Oba poleta, tja in nazaj, sta bila nadvse mirna, škoda le, da se iz aviona ni skoraj nič videlo. Tokrat je bila kriva oblačnost in šajnasto ozračje.
Tale prehrana na letalu, ko gre za krajše polete, je pa res nepotrebna in samo onesnaževanje okolja. Za tistih nekaj grižljajev kup plastike!

Na poti proti našemu hotelu nas je presenetila zelena cvetoča pokrajina.
Iz letališča v Antaliji so nas z avtobusi odpeljali v turistično mestece Kemer v naš hotel. Ulica do hotela je še v gradnji, kje je preostalo mesto (če je to turističen kraj), ni nihče nič povedal, tako da smo se do sestanka čez nekaj ur samo dolgočasili, saj ni kam iti, pa še rositi je začelo.


Takole izgleda pred našim hotelom, luči še ni, jame in blato, ponoči ni kam iti.

Sestanek sva malce zamudila, ker sva iskala prostor, v katerem je bil (nekje v kleti). Razložili so plan, vsak dan bo izlet po planu, zadnja dva dneva pa sta prosta, na voljo pa imamo štiri destinacije, vsaka posamezna, če se zanjo odločiš naknadno, pa stane po 39 evrov. Ponujajo pa nam mali paket s štirimi kosili na izletih in eno dodatno destinacijo izmed štirih za 69 evrov ali pa veliki paket z enako štirimi kosili ter dvema izbranima destinacijama izmed štirih za 99 evrov. Odločiti in plačati se je bilo treba takoj. Vsi smo bili zmedeni, lahko bi nam že prej, na avtobusu povedali, ali pa bi moralo že v prospektu pisati, kaj se ponuja za dodatno ceno. Jezilo me je, ker je v vsakem paketu vključena hrana, možnosti, da si izbereš dodatne destinacije brez kosil, pa ni bilo. Midva z Nikotom imava raje polpenzion, čez dan pa kaj malega , kakšno sadje. Da bi si naredila izlet po svoje, kam naj pa grem iz te ulice, ki še sploh ni narejena. Če vzamem posamezno njihovo destinacijo, je pa predrago, tako sva se odločila, da vzameva veliki paket.
Prav kmalu pa to Nikotu ni bilo več všeč, saj se ni prišel v Turčijo nažirat, to je eno, drugo pa je to, da zdaj ne bo imel niti enega dne, da bi šel po svoje, prisila mu je tuja. Pa saj se ni treba nažirat, pojej manj, kar se tiče po svoje, pa tisti večer ni bilo videti, da bi šel človek lahko kamorkoli po svoje. To pa Nikota nikakor ni pomirilo, v njem se je sprožil proces, ki je samo stopnjeval njegovo negativno razpoloženje in nemir. Vse bolj je bil jezen name in nase in če bi lahko, bi šel kar domov. K sreči smo bili v Turčiji in niti v gostilno ni mogel. Bilo pa je prvič, da je o tem, kako se počuti, kako si ne more pomagati, z mano govoril. Od kod izvira tak način reagiranja, je pomembno samo toliko, da sebe razume in si oprosti. Fino pa bi bilo, če bi se zavedal, da mu to škoduje in poizkušal kaj narediti, da bi se intenzivnost tega zmanjšala. Gotovo obstajajo metode in načini, kako se umiriti.
Naslednje tri dni sem na jutranjih tekih ugotovila, kako lepo lego ima ta kraj, saj se takoj za mestecem dvigajo visoki gozdnati hribi.Malce sem si ga lahko ogledala samo ob jutrih pred odhodom avtobusa in na mobitel naredila nekaj posnetkov.


To je pogled levo in desno iz najine hotelske sobe, sonce ravno vzhaja.



Na začetku naše nedograjene ulice je mošeja z vodnjakom in lepo urejenim pokopališčem.


 Znakov za prehod za pešce ni mogoče spregledati


Na istem drevesu zrele pomaranče in cvetovi pomaranč. Cveti in zori kar naprej.
Po krožišču in zelenici v sredi pa se veselo pasejo kure, tega pri nas pač ne vidiš.

Ni komentarjev:

Objavite komentar