TURČIJA april 2011, goreči kamni in Ulupinar

Naslednji dan smo obiskali Himajro, to je kamnito pobočje, kjer izpod kamnov vedno gori ogenj. Izhodišče je v vasi Olimp.O nastanku govori legenda:  Belerofont je na lovu nehote ubil svojega brata. Za kazen je postal suženj. Všeč je bil kraljevi ženi, ki ga je hotela zapeljati. On pa, ki je bil mož časti, jo je zavrnil. Kraljeva žena se je maščevala tako, da je kralju rekla, da jo hoče suženj zapeljati v prešuštvo. Kazen za to je bil izgon v Likijo. Kralj  Likije mu je ukazal, naj ubije pošast Himero in se s tem odkupi. Atena mu je podarila krilatega konja Pegaza in z njegovo pomočjo mu je to uspelo. Himera je pošast iz več živali: spredaj lev, zadaj kača, na sredi koza, ta pošast pa bruha ogenj. Čeprav jo je premagal, pa še vedno buha ogenj iz pod kamenja. Obseg ognja se je v zgodovini spreminjal.

Pot kake pol ure proti gorečim kamnom

Pogled na pokrajino po poti

Listki toaletnega papirja, na katerega smo si zapisovali skrivne želje, ki naj bi se po izročilu izpolnile

Po kamnitem hribu navzgor je bilo kar nekaj mest, kjer je iz kamnov gorel ogenj. Zelo prikladno, samo pristaviš lonec in skuhaš.

Domačin nabira zdravilne rože

Čisto blizu gorečih kamnov so arheološki ostanki bizantinske katedrale, videti je zelo velika.

Freska v tej katedrali

Tale domačin nam je za eno turško liro skuhal sladek in močan čaj, ki se ga sreba vročega.

Na kosilo so nas odpeljali v dolino ali sotesko rečice Ulupinar, kjer je restavracila zanimivo postavljena kar na rečici. Nizke mizice, nizke klopi, po turško, za nas, ki tega nismo vajeni, malce štorasto, nog nimaš kam postaviti, spodviti pa jih tudi ne znamo oziroma ne moremo.

 Bazenček pred restavracijo

Brez kokošk pa ne gre