Vinko Šega: Dano tisto uro (spomini)

Vinko Šega je duhovnik, rojen leta 1917 v Grahovem pri Cerknici. V duhovnika posvečen leta 1943, po novi maši je deloval v domačem kraju, po vojni pa v Žužemberku. Leta 1952 ga je oblast zaprla in obsodila na pet let zaporne kazni. Po odsluženem zaporu je leta 1956 postal župnik na Suhorju v Beli krajini, leta 1967 pa je bil prestavljen v Šmartno pri Litiji, leta 1981 pa v Šentlovrenc na Dolenjskem, od leta 1990 pa v Robu pri Velikih Laščah.
Leta 2008 je izdal svojo knjigo spominov na težka leta med vojno in po njej in jo zaključil nekje sredi župnikovanja na Suhorju. Zelo preprosto opiše, kako je oblast nagajala duhovščini, kakšne banalno neumne prekrške so si zmišljevali za huda kazniva dejanja. Za Vinka Šego je bil glavni dokazni material za delovanje proti državi pismo, ki ga je poslal prijatelju in v katerem humorno pripoveduje, za koliko je bil v enem letu upravno kaznovan, da je dobil dvajset dni "dopusta" (zapornih kazni) in 17 tisoč din "nagrad" (kazni). S tem da je zasmehoval ljudsko oblast. Tudi, ko je odslužil pet let zapora za ta delikt, in je župnikoval na Suhorju, mu oblast ni dala miru. Nekaj časa celo ni imel kje drugje stanovati kot v zvoniku, za gradnjo ni dobil dovoljenja, prav tako ne, da bi najel kakšno hišo v bližini. Šele čez nekaj let, ko se je začelo ozračje tajati in ko so turisti čudno gledali župnika v zvoniku, je oblast dovolila, da si je uredil župnišče.
Knjiga se zaključi s pismom, ki ga je Šega leta 2005 pisal svojemu bivšemu preiskovalcu notranje uprave v Novem mest, g. Konoblju. Pismo je prijateljsko, Šega si želi, da bi se lahko tudi srečal z njim. Sledi odgovor g. Konoblja, enako prijateljski. To dvoje bi bilo lahko za zgled našim zdajšnjim politikom, ki so jih polna usta sprave, a vse bolj vlečejo vsak na svojo stran.
Vinko Šega me je učil verouk v prvih razredih osnovne šole. Po pouku v šoli smo imeli v podružnični cerkvici svetega Vida na Jugorju še verouk. Živo se spominjam teh veroučnih ur. Bil je izreden pripovedovalec, svetopisemskih zgodb Stare zaveze ni samo pripovedoval, igral jih je, mi pa smo odprtih ust poslušali. Verouk je bil v cerkvi, pozimi je bilo presneto mraz, a to ni nikogar motilo. Iz zgodb njegovih spominov pa sem šele razbrala pravo veličino tega človeka. Kako mu je vse jasno in preprosto, kako se nikogar ne boji, kako je pošten in pravičen, kako ga nič ne stre, nima slabih misli o tistih, ki mu delajo krivico, nič ne objokuje, ne neguje jeze ali celo želje po maščevanju, obenem pa zna prav po čudežu najti odgovor na kakšno vprašanje, ki ga pričakuje in se ga prej dolgo boji, a do zadnjega trenutka ne ve odgovora nanj.
Naj navedem nekaj odlomkov, ki to potrjujejo.
Leta 1945 so slovenski škofje izdali pastirsko pismo, ki so ga morali na določeno nedeljo brati po vseh cerkvah namesto pridige. Kljub grožnji, da bodo suspenzirali tiste, ki pastirskega pisma ne bodo brali, nekateri duhovniki pisma niso brali, ker so se bali komunistične oblasti. Župnik Šega je pismo bral in potem vsak dan čakal, kdaj ga pokličejo iz partije na zagovor. Nihče ga ni klical na zagovor. A sredi zime, ko je šel peš po ozki gazi iz ene vasi v drugo, ko je nasproti prišel oborožen partizan (čeprav vojne ni bilo več) in vprašal:
"Zakaj ste brali pastirsko pismo".
"Ja, je bilo ukazano, smo morali brati po vseh župnijah."
"Zakaj pa ga ni bral dekan v Grahovem".
"Ja, je bilo ukazano to pismo brati po cerkvah, v Grahovem pa je kapela"
Partizan je bil s tem odgovorom premagan.
Ko je župnokoval na Suhorju, je šel župana prosit, ali mu lahko kaj pomaga, da bi dobil dovoljenje bodisi za gradnjo prizidka za župnišče ali pa da odkupi neko staro hišo. Župan pa je rekel: "Ja, če ne morete biti na Suhorju, so še druge župnije prazne, pa pojdite tja". Šega pa mu je brez strahu odgovoril:"Vi imate dekret za župana v Metliki, jaz pa imam dekret za župnika na Suhorju, zato se ne moreva kar poljubno sprehajati z enega na drugo mesto" Tak odgovor ni župana sicer nič omehčal, dokazuje pa, kako pokončne drže je župnik.
Kako sprevrženo je bilo povojno sodstvo z odvetnikom, ki naj bi obtožena zagovarjal vred, pa dokazuje prizor iz zaslišanja. Po tistem, ko so mu dokazovali, kako je zasmehoval ljudsko oblast, je Šega rekel: "Zaradi tega pisma se nikomur ni skrivil niti las na glavi. Prijatelj Gostiša ga je prebral in vrgel v koš. Če sem koga zasmehoval, sem zasmehoval kvečjemu sebe, saj sem moral jaz sprejeti kazen." Po tem pa vstane Šegov zagovornik in vpraša: "Obtoženi Šega, ali obsojate vojnega zločinca škofa Rožmana?"
"Ne"
Oglasi se predsednik sodnega senata: "Obsodite vojnega zločinca škofa Rožmana!"
"Ne vem za noben njegov zločin, pač pa za veliko njegovih dobrih del."
"Pa mi vemo, imamo dokumente. Obsodite vojnega zločinca škofa Rožmana!
"Ne morem ga soditi, ker sem njegov duhovnik"
"Pa če ga ne morete obsoditi kot duhovnik, ga obsodite vsaj kot Slovenec!"
"V meni je ena in ista oseba, duhovnik in Slovenec"
Potem spet sprašuje odvetnik: "Obtoženi Šega, ali ste še pripravljeni spolnjevati naročila iz Vatikana?"
"Seveda!"
Sodnik: "In če bo iz Vatikana prišlo naročilo, da morite Slovence-pa bi jih moril?"
"Tako naročilo iz Vatikana ne bo prišlo"
Izza sodne mize je prišla ocena: "Obtoženi Šega je tako sfanatiziran, da ni več prišteven"
V zaporu je bil Vinko Šega v več krajih, tudi na Igu. Tam so zaporniki delali med drugim na posestvu. Spravljali so seno. Šega je grabil. Ko je bil voz naložen, je voznik pognal konje. Šega pa je videl, da je pod kolesi ostalo še nekaj krme in je dejal: "Počakaj, moram še pograbiti." Voznik se ozre nazaj, ne da bi konje ustavil, in zamahne z roko, češ: "Saj ni vaše!" To je bila šola, kako se dela v skupnosti, doma so bili vajeni drugače. Stavek: "Saj ni vaše!" pa mu je še dolgo odmeval v ušesih. Nekaj podobnega je bilo, ko so okopavali na njivi.
Zelo se mu je smilil nek ključavničar, obsojen na dosmrtno ječo. Žena ga je počasi nehala obiskovati, nazadnje pa ga je celo pustila in šla z drugim. "Sam Bog ve, koliko je takšnih in podobnih tragedij po zaporih! Ni le zapor, odvzem prostosti, notranja bolečina je hujša kot sam zapor."
V njihovi sobi so bili fantje, prvotno obsojeni na nekaj let, pa so hoteli pobegniti, pa jim ni uspelo. Zaradi napada na paznika in poizkusa pobega so dobili dodatne večletne zaporne kazni v bunkerju z nemogočimi življenjskimi pogoji. "Kriminala ne odobravam, pa bi bil vseeno vesel, če bi ti mladi obsojenci srečno pobegnili iz zapora" pravi Šega.