Starejši zakonski par, zelo dobro situiran (stanovanje po zadnji "modni" zapovedi). On hladen, ona skromna in pokorna. Živita sama, oba imata po enega otroka iz prejšnjega zakona. Ona Elena) ima nezaposlenega sina, poročenega, z dvema otrokoma, sin leze v alkoholizem, skoz življenje se prebijajo z materino pomočjo, kolikor si lahko odtrga od svoje pokojnine, izprisi ali ukrade od moža. Ta pomaga zelo nerad in z velikim negodovanjem, obenem pa ima sam hčer, ki prav tako ni zaposlena, se občasno drogira in živi na očetov račun.
Moža zadene med treningom (fitnes, plavanje, saj zdravo živi) kap, ki jo preživi in želi napisati oporoko. Vse bi prepustil hčerki, žena pa bi dobivala skromno doživljensko rento. To bi pomenilo konec pomoči njenemu sinu, denar pa so ravno takrat nujno rabili za vnukov študij, sicer ga bodo vpoklicali v vojsko.
Elena se domisli rešitve: med tablete svojemu soprogu podtakne tablete viagre, kar iam usodne posledice, prikaže pa tako, kot da jih je sam jemal in ona sploh ni vedela za to. Ker oporoke niso našli (saj je osnutke Elena uničila), je dedovanje po zakonu. Gotovine ni bilo (saj je Elena takoj izpraznila sef in denar odnesla sinu). Za zaključem sem pričakovala, da se bo zgodila kaka tragedija, ki bi pokazala, da je bil Elenin trud, njen zločin, zaman. A zadnji prizor se dogaja v njenem stanovanju. K njej se preseli družina njenega sina, a zato ne živijo prav nič drugače: sin še vedno popiva, buljijo v TV... Pravzaprav je bilo njeno prizadevanje res zaman, saj se ni prav nič spremenilo v življenju njenega sina.
Zgodba, ki je večna, saj bi se lahko dogajala kjerkoli in kadarkoli.
nedelja, 13. november 2011
Policija (francoski film)
Film je sestavljen iz drobcev življenja policijske enote za varovanje otrok v francoskem velemestu. Sledimo mučnim prizorom iz vsakodnevnih zaslišanj storilcev (in storilk) pedofilije, zanemarjanja otrok, pričanj otrok, obenem pa prizore in zasebnega življenja policistov in policistk. Delo je zelo stresno, predvsem čustveno naporno, tako ni čudno, da se med njimi tudi kdo zlomi. Ko na primer privede črnka svojega otroka na policijo, ker nima kje spati, otroka trgajo od matere, zanj bodo morda našli kje kak prostor, zanjo pa ne, eden od policistov ne zmore prenesti silnega joka otroka in znori pri svojem nadrejenem. Iz nedolžnega sporčka med dvema policistkama, ko ena drugi očita, da na delovnem mestu gleda na internet, pride do hudega spora in pretepa med njima. Zaključek je presenetljiv: Po počitnicah vodja skupine določa, kdo je kam premeščen in policistka, ki jo določijo za vodjo skupine, pravi, da je zatohlo in bo odprla okno, potem pa skoči ven in se ubije. To je prav tista, ki se je sprla s sodelavko, ki je imela tudi zasebne težave (ni mogla zanositi, anoreksija).
Gostoljublje (japonski film)
Na obrobju japonskega velemesta živi družina (mož z drugo ženo, sestro in otrokom in prvega zakona). V pritličju imajo zasebno tiskarnico, zgoraj bivanjske prostore. Nekega pride gospod, ki se izdaja za sina človeka, ki je pomagal tiskarno pred leti postaviti na noge. Nastopi zelo samo zavestn, sja prav kmalu vse postavi na glavo. Na delo se dobro spozna in se skoraj sam zaposli v tiskarni. Prav kmalu pripelje še svojo ženo, svetlo tujko. Tujec da vedeti, da žena krade možu denar od podjetja in ga daje svojemu bratu, ki nima zaposlitve, živi na robu družbe in se ga sestra sramuje. Fanta zaposli v tiskarni. Prav kmalu pa v stanovanje privede še kup tujcev in jim nudi zatočišče, dokler jih ne na klic sosedov (ker so imeli prehrupno zabavo, ki so jo priredili za ženin rojstni dan) razžene policija.
Dobra komedija, ki lahkotno prikazuje tegobe in strahove modernega časa..
Dobra komedija, ki lahkotno prikazuje tegobe in strahove modernega časa..
četrtek, 27. oktober 2011
SEBASTIAN BARRY; SKRITO SPOROČILO
Dogaja se na Irskem v 20 stoletju vse do današnjih dni. Pripovedovalca sta dva: Roseanna, zelo stara (morda že 100 let) pacientka umobolnice v Roscommolu na Irskem in njen zdravnik dr. Green. Oba pišeta v prvi osebi, vsak vsako drugo poglavje. Vmes so opisi njunih pogovorov v njeni sobici, ki jih pripoveduje zdaj Roseanne, zdaj dr. Gren.
Roseanna se je rodila v irskem mestecu Sligo, ki ga opisuje kot temno in hladno. Z veliko naklonjenostjo prikazuje očeta, duhovnikovega sina. Oče je bil zaposlen na pokopališču.
Ko je imela kakih deset let, jo je oče odpeljal na vrh stolpa na pokopališču, da bi dokazal, da vse stvari padajo na žemljo enako hitro. V ta namen je iz vrha spustil nekaj perja in dve kladivi. Kmalu se je začela državljanska vojna. Ko je imela kakih 14 let, so nekega večera na pokopališče trije možje prinesli četrtega, mrtvega, da bi ga Rosannin oče pokopal. Ta je poslal svojo hčer po duhovnika o. Gaunta. Ko je bil obred končan, pa so vdrli vojaki in enega moža ubili, enega odpeljali, tretjega, Johna Lavelle (brata tistega, ki so pred tem prinesli mrtvega) pa ranili. Roseanno so obtožili, da je povedala vojakom, čeprav ni.Kmalu po tem dogodku je oče izgubil to služćbo in dobil drugo, službo podganarja. To je družino zelo prizadelo, poklic manj ugleden, plača pa prenizka za dostojno preživetje. mati se je pogrezala v molk in depresijo. Ob neki priliki, ko je spet uničeval podgane v sirotišnici, to pa je tako, da jih je ujel, namazal s parafinom in metal na ogenj, je ena podgana ušla. Kmalu je v sirotišnici zagorelo in v tem požaru je umrla večina stanovalcev. Na preiskavi je dekle, ki je preživelo, povedala, da je tik pred požarom tekala naokoli goreča podgana.
Nekega večera, ko se je vračala iz šole, je srečala očeta in skupaj sta odšla domov. Videla sta, da je iz njune hiše trgovec Fine. Po tistem sta se oče in mati sporekla, menda je šlo za neko zelo drago uro in kredit in veliko revščino. Kmalu so našli očeta mrtvega, obešenega.
Kmalu po očetovi smrti je Rosanno obiskal o. Gaunt in ji predlagal, naj se poroči s priletnim Joejem Bradyjem, da bosta obe z mamo preskrbljeni. Tega ni mogla narediti. Nekoč, ko je bila na pokopališču, jo je zalezoval in celo hotel posiliti, a je imela srečo, da je prišel drug moški, John Lavelle, in jo rešil. Prišel se je poslovit od mrtvega brata, preden je odšel v Ameriko.
Rosanne se je kmalu zaposlila kot natakarica v kavarni Kairo. Sledilo je nekaj lepih brezskrbnih let. Spoznala je McNultyjeve brate, se dobivali na plesišču, v kinu, na plaži. V enega, Tom, se je zaljubila, poročila sta se in si zgradila svoj dom. Tomova družina, posebno še mati, je ni nikoli sprejela. Morda iz verskih predsodkov, ali pa preprosto zato, ker je bila Roseanne zelo lepa. Vendar ju to ni motilo, saj sta se imela rada. Nekajkrat je še videla Johna Lavella, enkrat tudi na neki gori, kamor je prišla sama, brez moža Toma, ker je šel ta nek politični shod. Tam sta se pogovarjala in videlo ju je nekaj ljudi, tidi duhovnik o. Gaunt.
Potem nekega dne moža Toma ni bilo domov. Po dveh ali treh dneh čakanja ga je šla iskat na plesišče, kjer je Tom igral v bendu. Toma je videla, a ni mogla do njega, ker jo je zadržal njegov brat Jack, češ da je Tom noče videti in v vse je povezana mati in da gre za stvari, ki jih ona ne more razumeti
Čez nekaj dni sta jo obiskala Tomov brat Jack in duhovnik o. Gaunt. Povedala sta ji, da bodo težavo rešili, čeprav ni vedela, v čem je težava, in naj špe naprej živi v tej hiši. Čez nekaj let jo je spet obiskal o. Gaunt in ji povedal, da je njen zakon razveljavljen zaradi nimfomanije, čeprav ni bilo nič od tega res. Leta so tekla naprej in nekega dne je mimo prišel drugi Tomov brat Eneas, umazan in lačen. Povabila ga je noter, mu postregla, oprala obleko in bila sta skupaj, zanosila je. V visoki nosečnosti, ko ni imela prav nikogar in se je bala, da bo čisto sama rodila, se je odpravila h tašči po pomoč. Ta jo je poslala nazaj na cesto. Na poti proti domu je šla po bližnici po obali, zajela jo je nevihta, rodila je, potem je zaspala. Našli so jo reševalci, jo odpeljali v bolnico in ji komaj rešili življenje. Spraševala je za otroka, a so jirekli, da ga niso našli. Kljub temu je prepričana, da so ji ga vzeli. Potem se spominja le še, da je prišel k njej v umobolnico Eneas, da ima zunaj njunega otroka, da jo bo osvobodil in da bosta šla daleč stran.
Umobolnica, v kateri je bivala Roseanne je bila dotrajana, gradilo se je že novo poslopje, a manjših kapacitet. Dr. Green bi moral oceniti, kateri izmed pacientov bi šel lahko na "svobodo", oziroma kateri pacienti sploh ne bi smeli biti v umobolnici. Znano je bilo, da so v umobolnico pošiljali tudi iz nezdravstvenih razlogov. Ko tako tipaje sprašuje Roseanne, zakaj in kdaj je sploh prišla v ustanovo, ga stara gospa vse bolj privlači, poišče tudi nekaj starih zapisov. Med njimi je zapis duhovnika o. Gaunta, ki pove, da je bil njen oče najprej vojak, da je sodeloval pri poboju upornikov IRE, kasneje je bil grobar in podganar. IRA se je maščevala in ga nekega dne, ko se je pijan vračal domov, zajela in umorila. Dr. Green je domneval, da je bil zanjo tako travmatični dogodek, da si je v svoji glavi spletla svojo zgodbo. O. Gaunt je pisal še, da je bila Roseanne nimfonanka, da je rodila nezakonskega otroka, ki da ga je ubila, zato so jo spravili v umobolnico. Dr. Green je raziskoval dalje v umobolnici, v kateri je bila Roseanne najprej, potem pa še v neki sirotišnici v Angliji. Našel je dokumente o otroku in rejniški družini in pokazalo se je, da je ta otrok on sam.
Roseanna se je rodila v irskem mestecu Sligo, ki ga opisuje kot temno in hladno. Z veliko naklonjenostjo prikazuje očeta, duhovnikovega sina. Oče je bil zaposlen na pokopališču.
Ko je imela kakih deset let, jo je oče odpeljal na vrh stolpa na pokopališču, da bi dokazal, da vse stvari padajo na žemljo enako hitro. V ta namen je iz vrha spustil nekaj perja in dve kladivi. Kmalu se je začela državljanska vojna. Ko je imela kakih 14 let, so nekega večera na pokopališče trije možje prinesli četrtega, mrtvega, da bi ga Rosannin oče pokopal. Ta je poslal svojo hčer po duhovnika o. Gaunta. Ko je bil obred končan, pa so vdrli vojaki in enega moža ubili, enega odpeljali, tretjega, Johna Lavelle (brata tistega, ki so pred tem prinesli mrtvega) pa ranili. Roseanno so obtožili, da je povedala vojakom, čeprav ni.Kmalu po tem dogodku je oče izgubil to služćbo in dobil drugo, službo podganarja. To je družino zelo prizadelo, poklic manj ugleden, plača pa prenizka za dostojno preživetje. mati se je pogrezala v molk in depresijo. Ob neki priliki, ko je spet uničeval podgane v sirotišnici, to pa je tako, da jih je ujel, namazal s parafinom in metal na ogenj, je ena podgana ušla. Kmalu je v sirotišnici zagorelo in v tem požaru je umrla večina stanovalcev. Na preiskavi je dekle, ki je preživelo, povedala, da je tik pred požarom tekala naokoli goreča podgana.
Nekega večera, ko se je vračala iz šole, je srečala očeta in skupaj sta odšla domov. Videla sta, da je iz njune hiše trgovec Fine. Po tistem sta se oče in mati sporekla, menda je šlo za neko zelo drago uro in kredit in veliko revščino. Kmalu so našli očeta mrtvega, obešenega.
Kmalu po očetovi smrti je Rosanno obiskal o. Gaunt in ji predlagal, naj se poroči s priletnim Joejem Bradyjem, da bosta obe z mamo preskrbljeni. Tega ni mogla narediti. Nekoč, ko je bila na pokopališču, jo je zalezoval in celo hotel posiliti, a je imela srečo, da je prišel drug moški, John Lavelle, in jo rešil. Prišel se je poslovit od mrtvega brata, preden je odšel v Ameriko.
Rosanne se je kmalu zaposlila kot natakarica v kavarni Kairo. Sledilo je nekaj lepih brezskrbnih let. Spoznala je McNultyjeve brate, se dobivali na plesišču, v kinu, na plaži. V enega, Tom, se je zaljubila, poročila sta se in si zgradila svoj dom. Tomova družina, posebno še mati, je ni nikoli sprejela. Morda iz verskih predsodkov, ali pa preprosto zato, ker je bila Roseanne zelo lepa. Vendar ju to ni motilo, saj sta se imela rada. Nekajkrat je še videla Johna Lavella, enkrat tudi na neki gori, kamor je prišla sama, brez moža Toma, ker je šel ta nek politični shod. Tam sta se pogovarjala in videlo ju je nekaj ljudi, tidi duhovnik o. Gaunt.
Potem nekega dne moža Toma ni bilo domov. Po dveh ali treh dneh čakanja ga je šla iskat na plesišče, kjer je Tom igral v bendu. Toma je videla, a ni mogla do njega, ker jo je zadržal njegov brat Jack, češ da je Tom noče videti in v vse je povezana mati in da gre za stvari, ki jih ona ne more razumeti
Čez nekaj dni sta jo obiskala Tomov brat Jack in duhovnik o. Gaunt. Povedala sta ji, da bodo težavo rešili, čeprav ni vedela, v čem je težava, in naj špe naprej živi v tej hiši. Čez nekaj let jo je spet obiskal o. Gaunt in ji povedal, da je njen zakon razveljavljen zaradi nimfomanije, čeprav ni bilo nič od tega res. Leta so tekla naprej in nekega dne je mimo prišel drugi Tomov brat Eneas, umazan in lačen. Povabila ga je noter, mu postregla, oprala obleko in bila sta skupaj, zanosila je. V visoki nosečnosti, ko ni imela prav nikogar in se je bala, da bo čisto sama rodila, se je odpravila h tašči po pomoč. Ta jo je poslala nazaj na cesto. Na poti proti domu je šla po bližnici po obali, zajela jo je nevihta, rodila je, potem je zaspala. Našli so jo reševalci, jo odpeljali v bolnico in ji komaj rešili življenje. Spraševala je za otroka, a so jirekli, da ga niso našli. Kljub temu je prepričana, da so ji ga vzeli. Potem se spominja le še, da je prišel k njej v umobolnico Eneas, da ima zunaj njunega otroka, da jo bo osvobodil in da bosta šla daleč stran.
Umobolnica, v kateri je bivala Roseanne je bila dotrajana, gradilo se je že novo poslopje, a manjših kapacitet. Dr. Green bi moral oceniti, kateri izmed pacientov bi šel lahko na "svobodo", oziroma kateri pacienti sploh ne bi smeli biti v umobolnici. Znano je bilo, da so v umobolnico pošiljali tudi iz nezdravstvenih razlogov. Ko tako tipaje sprašuje Roseanne, zakaj in kdaj je sploh prišla v ustanovo, ga stara gospa vse bolj privlači, poišče tudi nekaj starih zapisov. Med njimi je zapis duhovnika o. Gaunta, ki pove, da je bil njen oče najprej vojak, da je sodeloval pri poboju upornikov IRE, kasneje je bil grobar in podganar. IRA se je maščevala in ga nekega dne, ko se je pijan vračal domov, zajela in umorila. Dr. Green je domneval, da je bil zanjo tako travmatični dogodek, da si je v svoji glavi spletla svojo zgodbo. O. Gaunt je pisal še, da je bila Roseanne nimfonanka, da je rodila nezakonskega otroka, ki da ga je ubila, zato so jo spravili v umobolnico. Dr. Green je raziskoval dalje v umobolnici, v kateri je bila Roseanne najprej, potem pa še v neki sirotišnici v Angliji. Našel je dokumente o otroku in rejniški družini in pokazalo se je, da je ta otrok on sam.
četrtek, 21. julij 2011
MARKUS ZUSAK: Kradljivka knjig
To je zelo težka, a prekrasna knjiga iz druge svetovne vojne. Prikazuje, kako so vojno doživljali čisto navadni, preprosti, revni, a pošteni nemški državljani.
Deček in deklica se z materjo peljeta z vlakom k neki družini, ki bo posvojila oba otroka. Nič ne pove, zakaj, a samo predvidevamo lahko, da sta bila starša zaradi delovanja proti Hitlerju preganjana, oče zaprt ali ubit, kaj se je zgodilo z materjo, ni povedano. Deček na vlaku umre, tako da pride do svojih krušnih staršev samo deklica Liesel. Na pogrebu svojega bratca je Liesel iz snega ukradla svojo prvo knjigo, nekak priročnik za grobarje. Čeprav ni znala brati, ji je bil to nekak spomin na brata.
Prišla je k pošteni družini, čeprav revni in na zunaj grobi, zlasti krušna mati Rose se ni znala pogovarjati drugače kot z vpitjem in zmerjanjem. Krušni oče Hans je Liesel naučil brati, tako da je šla v šolo v razred s svojimi vrstniki. Družila se je bolj z dečki kot deklicami in na enega se je še posebej navezala. Krušni oče je bil večinoma brez dela, ker ni bil pristaš nacizma, Rose pa je prala in likala bogatim družinam. Ena od strank je bila županova žena in Liesel, ki je pomagala raznašati perilo, je drugo knjigo ukradla prav pri njih. Nekaj pa jih je dobila podarjene. Tretjo knjigo je ukradla iz ognja, ko so morali znesti na kup in zažgati vse prepovedane knjige.
Sredi vojne je ta družina še skrivala nekega Juda, katerega oče je v prvi svetovni vojni Hansu nehote rešil življenje.
Tudi to mesto je doživelo bombandiranje, njihova ulica je bila v celoti razrušena, preživela je le deklica Liesel in Jud, ki pa je pred tem moral pobegniti, ke je postalo prenevarno.
Knjiga je tako nenavadna in bogata, da sploh ne znam nič napisati o njej. Pripoved je v prvi osebi, pripovedovalec pa je smrt. Pripoveduje zelo slikovito, nenavadne metafore, ki jih komaj razumeš. Avtor je avstralski pisatelj in čuti se prav drug slog, čeprav obravnava evropsko tematiko. Moraš brati zelo pazljivo, da sploh razumeš. Najbolje pa bi bilo knjigo prebrati še enkrat.
Deček in deklica se z materjo peljeta z vlakom k neki družini, ki bo posvojila oba otroka. Nič ne pove, zakaj, a samo predvidevamo lahko, da sta bila starša zaradi delovanja proti Hitlerju preganjana, oče zaprt ali ubit, kaj se je zgodilo z materjo, ni povedano. Deček na vlaku umre, tako da pride do svojih krušnih staršev samo deklica Liesel. Na pogrebu svojega bratca je Liesel iz snega ukradla svojo prvo knjigo, nekak priročnik za grobarje. Čeprav ni znala brati, ji je bil to nekak spomin na brata.
Prišla je k pošteni družini, čeprav revni in na zunaj grobi, zlasti krušna mati Rose se ni znala pogovarjati drugače kot z vpitjem in zmerjanjem. Krušni oče Hans je Liesel naučil brati, tako da je šla v šolo v razred s svojimi vrstniki. Družila se je bolj z dečki kot deklicami in na enega se je še posebej navezala. Krušni oče je bil večinoma brez dela, ker ni bil pristaš nacizma, Rose pa je prala in likala bogatim družinam. Ena od strank je bila županova žena in Liesel, ki je pomagala raznašati perilo, je drugo knjigo ukradla prav pri njih. Nekaj pa jih je dobila podarjene. Tretjo knjigo je ukradla iz ognja, ko so morali znesti na kup in zažgati vse prepovedane knjige.
Sredi vojne je ta družina še skrivala nekega Juda, katerega oče je v prvi svetovni vojni Hansu nehote rešil življenje.
Tudi to mesto je doživelo bombandiranje, njihova ulica je bila v celoti razrušena, preživela je le deklica Liesel in Jud, ki pa je pred tem moral pobegniti, ke je postalo prenevarno.
Knjiga je tako nenavadna in bogata, da sploh ne znam nič napisati o njej. Pripoved je v prvi osebi, pripovedovalec pa je smrt. Pripoveduje zelo slikovito, nenavadne metafore, ki jih komaj razumeš. Avtor je avstralski pisatelj in čuti se prav drug slog, čeprav obravnava evropsko tematiko. Moraš brati zelo pazljivo, da sploh razumeš. Najbolje pa bi bilo knjigo prebrati še enkrat.
KLUUN RAY: Pride ženska k zdravniku...
Stijn in Carmen sta mlada, lepa, zaljubljena, z dobrima službama, z enoletno hčerkico. Življenje zajemata z veliko žlico vse dokler Karmen ne zboli za kruto boleznijo: rak na dojki. Stijn ji stoji ves čas ob strani do bridkega konca, ko po dveh letih raznih terapij bolezen ne zmaga.
Roman je pisan po resničnih dogodkih, v prvi osebi , piše mož Stijn. Podrobno opisuje njuno življenje v teh dveh letih, pa tudi njegovo življenje izven doma. Obseden je bil s spolnostjo in je ves čas in vso energijo, kar mu je še ostalo, ko ni skrbel za ženo, prežural s prijatelji in ženskami. Zapeljeval in zapeljal je vsako, ki mu je prišla na pot. Poleg bežnih zvez se je na eno (ki mu je ni uspelo zapeljati kar takoj) zelo resno navezal. In vendar je imel ženo zelo rad, bila mu je vse na svetu, to se vidi po opisih njunih medsebojnih odnosov. In vendar ti skoki čez plot niso bili samo beg pred strašljivo resničnostjo ženine bolezni, saj je to počel že vse življenje. Preden sta začela skupno življenje, ji je to svojo slabost priznal, da brez tega ne more, in ona ga je sprejela takega, kot je, preveč ga je imela rada. Nič ni hotela vedeti o tem, ko pa se ji je življenje iztekalo, je hotela resnico. Čeprav ji je priznal nekajkrat pomanjšano, je bilo vendarle zelo boleče.
Ta njun odnos postavlja vprašanja o ljubezni. in nezvestobi. Ljubiti pomeni tudi, da želiš ljubljenemu dobro, da mu pustiš, da je to, kar je, da ga ne spreminjaš po svoji podobi, da ga sprejemaš kot človeka. Do katere mere gre to lahko? Smešno bi bilo, če bi se partner spotikal ob konjičke, okus in drobna veselja, navade in stil življenja partnerja in bi recimo kratil drugemu, da gre rad v kino ali hribe, možnosti ukvarjati se s čim, je nebroj, če le partner zato ni za nič prikrajšan. Ali pa sodi tudi nezvestoba v isti krog konjičkov? Mislim, da ne. Morda pa je danes drugače, ker sem jaz že starejša in starokopitna? Carmen ga je sicer sprejemala takega, kot je bil, a ni skrivala, da jo to boli. On je to vedel, pa se svoji razvadi ni mogel upreti. Jo je torej res imel rad? Glede na opisano bolj kot marsikateri mož, ki ni nikoli skočil čez plot. Ali pa je bila ta ljubezen in skrb za ženo samo odkupnina za skoke čez plot? Jaz bi to že tako razumela. Mislim, da je to vprašanje, ki za marsikateri sodobni par ostaja nerešljivo. Morda bi se zgodba razpletla čisto drugače, če ne bi bilo bolezni, morda bi se oba bolj posvetila temu problemu in storila kaj, da bi ga presegla.
Isti avtor je napisal kasneje knjigo Vdovec, nadaljevanje, ki ga moram prebrati.
Roman je pisan po resničnih dogodkih, v prvi osebi , piše mož Stijn. Podrobno opisuje njuno življenje v teh dveh letih, pa tudi njegovo življenje izven doma. Obseden je bil s spolnostjo in je ves čas in vso energijo, kar mu je še ostalo, ko ni skrbel za ženo, prežural s prijatelji in ženskami. Zapeljeval in zapeljal je vsako, ki mu je prišla na pot. Poleg bežnih zvez se je na eno (ki mu je ni uspelo zapeljati kar takoj) zelo resno navezal. In vendar je imel ženo zelo rad, bila mu je vse na svetu, to se vidi po opisih njunih medsebojnih odnosov. In vendar ti skoki čez plot niso bili samo beg pred strašljivo resničnostjo ženine bolezni, saj je to počel že vse življenje. Preden sta začela skupno življenje, ji je to svojo slabost priznal, da brez tega ne more, in ona ga je sprejela takega, kot je, preveč ga je imela rada. Nič ni hotela vedeti o tem, ko pa se ji je življenje iztekalo, je hotela resnico. Čeprav ji je priznal nekajkrat pomanjšano, je bilo vendarle zelo boleče.
Ta njun odnos postavlja vprašanja o ljubezni. in nezvestobi. Ljubiti pomeni tudi, da želiš ljubljenemu dobro, da mu pustiš, da je to, kar je, da ga ne spreminjaš po svoji podobi, da ga sprejemaš kot človeka. Do katere mere gre to lahko? Smešno bi bilo, če bi se partner spotikal ob konjičke, okus in drobna veselja, navade in stil življenja partnerja in bi recimo kratil drugemu, da gre rad v kino ali hribe, možnosti ukvarjati se s čim, je nebroj, če le partner zato ni za nič prikrajšan. Ali pa sodi tudi nezvestoba v isti krog konjičkov? Mislim, da ne. Morda pa je danes drugače, ker sem jaz že starejša in starokopitna? Carmen ga je sicer sprejemala takega, kot je bil, a ni skrivala, da jo to boli. On je to vedel, pa se svoji razvadi ni mogel upreti. Jo je torej res imel rad? Glede na opisano bolj kot marsikateri mož, ki ni nikoli skočil čez plot. Ali pa je bila ta ljubezen in skrb za ženo samo odkupnina za skoke čez plot? Jaz bi to že tako razumela. Mislim, da je to vprašanje, ki za marsikateri sodobni par ostaja nerešljivo. Morda bi se zgodba razpletla čisto drugače, če ne bi bilo bolezni, morda bi se oba bolj posvetila temu problemu in storila kaj, da bi ga presegla.
Isti avtor je napisal kasneje knjigo Vdovec, nadaljevanje, ki ga moram prebrati.
četrtek, 16. junij 2011
YANN MARTEL: BEATRICE IN VERGIL
Kratka vsebina: Henry je pisatelj, ki je s svojo prvo knjigo navdušil bralce in kritike, pri drugi, v kateri hoče tako po vsebini, pa se zatika. Založniki so zelo obzirno in s samimi lepimi besedami scefrali. Z ženo se preselita v drugo mesto, kupi si psa in pisateljevanje obesi na klin. Na pisma svojih bralcev pa še vedno odgovarja in tako dobi od enega fotokopijo Flaubertove zgodbe o krutem pobijalcu živali, ki pa zaradi kasnejših drugih dejanj in svetosti postane svetnik (Legenda o svetem Julijanu Hospitatorju). Zraven te fotokopije so bili še odlomki nedokončane poetične drame, v kateri nastopata Beatrice in Vergil: Zraven je bil še listek z naslovom in pripisom, da bralec potrebuje pisateljevo pomoč. Henri se res odpravi na ta naslov in najde nagačevalca živali, ki piše dramo in Henri mu pri tem pomaga. V drami nastopata dve živali, oslica Beatrice in vriskač Vergil. Po nekajkratnih obiskih pa Henri odkrije, da je nagačevalec odvraten nacistični kolaborant, ki se zdaj prodaja za velikega zaščitnika nedolžnih. Ko Henri to odkrije, hoče takoj pobegniti, a ga nagačevalec zabode z nožem, a k sreči napad preživi in napiše roman o tem. Roman se zaključi z nenavadnim koncem, ki ima naslov Igre za Gustava (Gustav naj bi bil človek, ki je umoril Beatrice in Vergila). Gre za 13 zelo kratkih besedil v okvirčku (trinajsi je prazen, brez besedila). Ta besedila pa so v bistvu zelo tragična vprašanja, ki postavljajo človeka pred moralno usodno odločitev.
Knjigo sem prebrala na en mah, zelo je nenavadna. Očitno je, da je hotel pisatelj nekaj povedati, toda kaj? Kaj je hotel nagačevalec živali sporočiti pisatelju, ko mu je poslal fotokopijo legende o svetem Julijanu? Morda to, da kot Julijan pobijanja živali ni razumel kot zločin, zato se tudi ni pokesal zanje in je bil zaradi drugih del vseeno odrešen, tudi nacisti holokavsta niso razumeli, da delajo zločine in se jim ni treba pokesati, ker pa delajo nekaj drugega dobrega, bi morali nanje gledati, kot da holokavsta niso zagrešili? Saj je nagačevalec živali poslal to zgodbo prav Henriju, ki je o holokavstu napisal roman.
In kaj hoče povedati pisatelj s tem, ko pripoveduje to zgodbo o Henriju? Morda prav to, da prvi odgovor nikakor ne more držati in da so nacisti še kako bili zločinci.
Pred kratkim sem na TV kanalu History gledala en konček oddaje o nacistih in sojenju, zapomnila sem si en kratek komentarenega od nastopajočih (komentator, zgodovinar...), in sicer, da ga je najbolj presunilo prav to, da so bili nacistični zločinci navadni ljudje, a brez morale. In potem poslušamo politike ob spominskih dnevih, kako tega ne smemo pozabiti, da se ne bi nikoli več ponovilo. Kako plehko! To so počeli navadni ljudje kot mi vsi, le da so bili brez morale. V vsaki družbi je določen procent ljudi brez morale. Kaj stori politika ali kaj stori demokratična družba, da ti navadni ljudje brez morale ne pridejo do oblasti (politične, gospodarske, vojaške, verske)
Knjigo sem prebrala na en mah, zelo je nenavadna. Očitno je, da je hotel pisatelj nekaj povedati, toda kaj? Kaj je hotel nagačevalec živali sporočiti pisatelju, ko mu je poslal fotokopijo legende o svetem Julijanu? Morda to, da kot Julijan pobijanja živali ni razumel kot zločin, zato se tudi ni pokesal zanje in je bil zaradi drugih del vseeno odrešen, tudi nacisti holokavsta niso razumeli, da delajo zločine in se jim ni treba pokesati, ker pa delajo nekaj drugega dobrega, bi morali nanje gledati, kot da holokavsta niso zagrešili? Saj je nagačevalec živali poslal to zgodbo prav Henriju, ki je o holokavstu napisal roman.
In kaj hoče povedati pisatelj s tem, ko pripoveduje to zgodbo o Henriju? Morda prav to, da prvi odgovor nikakor ne more držati in da so nacisti še kako bili zločinci.
Pred kratkim sem na TV kanalu History gledala en konček oddaje o nacistih in sojenju, zapomnila sem si en kratek komentarenega od nastopajočih (komentator, zgodovinar...), in sicer, da ga je najbolj presunilo prav to, da so bili nacistični zločinci navadni ljudje, a brez morale. In potem poslušamo politike ob spominskih dnevih, kako tega ne smemo pozabiti, da se ne bi nikoli več ponovilo. Kako plehko! To so počeli navadni ljudje kot mi vsi, le da so bili brez morale. V vsaki družbi je določen procent ljudi brez morale. Kaj stori politika ali kaj stori demokratična družba, da ti navadni ljudje brez morale ne pridejo do oblasti (politične, gospodarske, vojaške, verske)
Naročite se na:
Objave (Atom)